Sprejemanje svojih in otrokovih čustev
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Sprejemanje sebe: sprejemanje vseh svojih stanj in čustev
Z vami želim deliti čudovit zapis Elene Bernabè, ki se na izjemno senzitiven način dotakne tematike sprejemanja svojih telesnih in čustvenih stanj. Čeprav govori o utrujenosti (tudi ta je lahko velikokrat posledica kroničnega nesprejemanja in potlačevanja pristnih čustev), lahko na mesto utrujenosti vpišemo katero koli izmed čustev, s katerim se trenutno borimo.
-“Babica, utrujena sem. Tako zelo utrujena od tega življenja.”
-“Vzemi svojo utrujenost, otrok moj, in se ovij vanjo. Kot v odejo v mrzlih zimskih nočeh. Utrujenost pride zato, da ti ustvari gnezdo. Da te pripelje do tega, da oblečeš udobna oblačila, da se potopiš v njen topel objem. Povabim te, da ostaneš v stiku s seboj, s svojo notranjostjo. Brez moči, brez misli, brez akcije. Kot sneg, ki prekrije vse zato, da svet postane bolj mehek in ga zaščiti pred hrupom. Sprejmi snežinke svoje utrujenosti in dovoli, da te popolnoma prekrijejo.”
-“Ampak tako zakopana lahko umrem.”
-“Ne boš umrla. Namesto tega se boš ponovno rodila. Kot seme v zemlji. Ne upiraj se svoji utrujenosti, ne zavračaj je s tisočimi aktivnostmi, tisočimi nameni, s tisočimi občutki krivde. Želi te prijeti za roko in te voditi do tega, da se potopiš v praznino. Prav tja, kjer leži vir tvoje notranje moči. Naučili so nas, da biti močen pomeni upirati se. A v predaji se rodijo pravi heroji.”
-“Babica, strah me je. Kaj če me bo utrujenost uničila?”
-“Otrok moj, ni te strah utrujenosti, temveč izgube kontrole. Prišel je čas, da se podariš življenju in da skupaj ustvarita najbolj čudovite otroke: sadeže tvoje duše.”
Sprejemanje otrokovih težkih čustev
Kaj se zgodi, ko otrok pride iz šole žalosten, ker ga sošolec ni povabil na rojstni dan? Ko sošolka, kateri je hčerkica zaupala, pove, da ni več njena najboljša prijateljica? Ko je sin zadnji izbran med oblikovanjem ekipe za nogomet? Kako hitro se v nas prebudi impulz, da bi otroka rešili, ga zaščitili pred bolečino in mu ponudili rešitev, ki bi v trenutku izbrisala stisko?
Včasih lahko njegova izkušnja odpre našo rano povezano z izkušnjo zavrnitve, in prav fizično boli, ko ga vidimo žalostnega in razočaranega. Kako hitro se v nas prebudi vzgib, da bi posredovali ali za vselej zmogli preprečiti, da bi ga kdo ranil? Takrat morda otroku hitimo pokazati, da ni tako hudo, ga skušamo spraviti v boljšo voljo s preusmerjanjem, morda obdarovanjem, ali pa se v nas prebudi jeza ob njegovi ranljivosti in nam gre njegova “preobčutljivost” ali “nemoč” na živce, ter se odzovemo z minimiziranjem situacije.
Ne da bi hoteli, mu s takšnimi odzivi damo občutek, da ni slišan v svoji stiski in da zanjo ni prostora.
Tako kot odrasli, tudi otroci ne želijo rešitve (kadar se boleča situacija seveda ne ponavlja in s tem ne kliče po posredovanju odraslih). Otroci potrebujejo ljubečo prisotnost odraslega ob katerem lahko svojo stisko izrazijo. Da smo ob njih z odprtim srcem in sprejemanjem.
Potrebujejo slišati sporočilo, da imajo pravico, da se počutijo tako kot se, da ima njihovo doživljanje smisel. (npr. “Slišim kako zelo si žalosten/a, da se je to zgodilo. Vidim/čutim, da ti je res hudo. Boli, ko nas nekdo, kateremu smo zaupali izda…Lahko jokaš…Tukaj sem ob tebi.”)
In ko srce lahko zadiha, potem ko je dobilo možnost, da spregovori v svojem ritmu, ko se telo umiri, lahko namesto rešitve, če tako začutimo, tudi sami delimo kakšno svojo izkušnjo izločenosti/ izdanosti/ neuspeha. S tem damo otroku sporočilo, da o bolečih izkušnjah lahko spregovorimo s svojimi najbližjimi, ne rabimo ostati v njih sami, da niso sramotne, temveč človeška izkušnja, ki jo vsi doživljamo.
Kolikokrat čutimo in rečemo: želim samo, da bi bil moj otrok srečen. A izkušnja biti človek vedno pride z mavrico različnih občutij in čustev, tudi težkih. In otroci nas potrebujejo, da se lahko ob nas, v varnem okolju, naučijo kako se z vsem tem soočati. Z lepoto in z bolečino življenja. S soncem in dežjem in mavrico. Potrebujejo nas, da se naučijo, kako svoja težka čustva prepoznati, sprejeti in izraziti na varen način. Tako namreč odhajajo v življenje opremljeni za to, da lahko čutijo VSA svoja čustva in ne čutijo, da morajo biti kar naprej veseli, da bi bili sprejeti in ljubljeni.
Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca.
Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok.
Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram.
Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.
- Soočanje s stisko bližnjih - 2. 9. 2022
- Kako postaviti mejo, ko nas naši bližnji ne sprejmejo v naši bolečini? - 2. 9. 2022
- Sprejemanje svojih in otrokovih čustev - 2. 9. 2022
