Zakaj psihologi odsvetujejo materialne nagrade za otroke?
Odrasli se pogosto sprašujemo, ali je dobro nagraditi primerno obnašanje pri otroku. Dejstvo je, da so materialne nagrade vedno pri roki: sladoled, najljubša hrana, igrača … Te nagrade nam vzamejo zelo malo časa. Dokler materialne nagrade ne postanejo navada (nekaj, kar sledi vedno, ko želimo otroka pohvaliti ali spodbuditi k določenemu vedenju) in so le občasne, je majhna verjetnost, da se bo otrok naučil ubogati zgolj in samo zato, da mu bomo nekaj kupili. Odrasli se pogosto poslužujemo materialnih nagrad, ko želimo hitro in učinkovito spodbuditi določeno obnašanje pri otroku. Vendar če količine in pogostosti materialnih nagrad ne omejimo, se otrok nanje zlahka navadi in bo v prihodnje želel vedno več. In tu se skriva past materialnih nagrad – na svoj način njihova redna raba lahko promovira konzumizem in materializem.
Da nagrada deluje, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji v nadaljevanju:
- vedeti moramo, kaj ima otrok rad: kaj mu je pomembno in česa si želi;
- otrok mora biti v odnosu šibkejši člen;
- nudenega ne sme imeti v izobilju;
- ne sme obstajati lažji način za dosego nagrade;
- nagrada ne sme biti v navzkrižju z drugimi otrokovimi potrebami.
Ker izraz »nagrada« zelo hitro asociramo z materialnimi nagradami, mnogi psihologi namesto tega izraza raje uporabljajo izraz »pozitivna posledica«. Pozitivna posledica je lahko karkoli, kar sledi želenemu vedenju; tu so pohvale, geste, doživljajske nagrade, privilegiji …
Predvsem na slednji dve radi pozabimo. Doživljaji, npr. ogled filma v kinu, prenočitev pri prijatelju, preživeti vikend pri starih starših ipd., so odlične nagrade, saj otrok uživa ne samo v aktivnosti, ampak tudi v načrtovanju aktivnosti. Privilegiji, npr. odkleniti avto, izbrati pot, po kateri gremo v šolo, 5 minut rabe očetovega dlančnika ipd. so posebej privlačni za mlajše otroke, njihova vsebina pa je odvisna od otrokove starosti.
Tudi sistem žetoniranja, ki ga vse več staršev spoznava in uporablja, deluje, a predvsem pri mlajših otrocih. Na dolgi rok ne deluje, ker z odraščanjem otroci ugotovijo, da lahko tudi na drugačen način dobijo nagrade, poleg tega pa starejši otroci vedno bolj razmišljajo s svojo glavo (odrasli pravimo, da postanejo uporniški). Tudi pri sistemu žetoniranja pa se poskušamo izogniti materialnim nagradam in raje uvedemo doživljajske nagrade – za določeno število žetonov (točk, nalepk) otrok dobi: najljubše kosilo, prenočitev pri prijatelju ali starih starših, ogled filma v kinu, vikend brez obveznosti ipd.
Če kot pozitivno posledico uporabljamo samo materialne nagrade, se otrok lahko nauči, da za vsako stvar, ki jo naredi, dobi materialno nagrado. To pa v svetu odraslih ne drži: marsikaj naredimo brez da bi pričakovali materialno nagrado. Materialne nagrade so s tega vidika neke vrste potuha pri razvijanju delovnih navad. Drži, da odrasli hodimo v službo in na koncu meseca dobimo plačo. A čemu pomivamo posodo, brišemo prah, urejamo vrt in pometamo tla? Zakaj poskušamo čim manj odlašati z opravili? Zato, ker bomo potem imeli več prostega časa. In prav prosti čas je zelo učinkovita pozitivna posledica zaželenega otrokovega vedenja. Torej: ko otrok postori, kar smo se dogovorili, je prost. Prej pa ne.
Enako kot v svetu odraslih.
- Mami, oči – dolgčas mi je! - 8. 8. 2017
- Konec veselja – šola - 27. 9. 2016
- Nisem bil jaz! Kako postopati ob otrokovih lažeh? - 31. 8. 2016