Generacija s posebnimi potrebami
Podajamo vam prirejen prevod zapisa srbske avtorice Jovane Papan, ki na podlagi svojih lastnih izkušenj izraža zaskrbljenost do današnjega odnosa staršev do svojih otrok. Sami presodite, če je okolje, ki ga opisuje, resnično tako drugačno od okolja, v katerem živimo mi.
Ali se sploh da v odstotkih izraziti, za kako nesposobne in neumne imamo svoje otroke danes? Moj oče se je rodil 1941. leta. Če se za kakšno generacijo lahko reče, da je odrasla v težkih razmerah, je to bila njegova. Ti otroci so resnično bili »preobremenjeni«. Grozote vojne, obnova države … nešteto njih je bilo sirot, ves čas so živeli v bližini smrti, revščina je bila povsod …
Na zimskih počitnicah v tretjem razredu osnovne šole, davnega leta 1950, je njegova učiteljica učencem naložila, naj se na pamet naučijo pesem Krst pri Savici, daljšo epsko pesnitev.
»In vsi ste se jo naučili na pamet?« sem ga vprašala, ko mi je to enkrat omenil.
»Seveda, morali smo,« je odgovoril, kot da ga sprašujem kakšno neumnost.
To zimo je moja hčerka, ki hodi v peti razred, tudi dobila za branje narodne epske pesmi.
»Katere pesmi ste dobili?« sem jo vprašala.
»Besede za sladkosnede, Pomladna ladja … in, če kdo lahko, Krst pri Savici.«
»A če se jo lahko nauči na pamet?« sem vprašala.
»Ne, če jo lahko v celoti prebere,« je odgovorila, kot da sprašujem neumnosti.
Se pravi, da smo v roku 60 let prišli od tega, da smatramo učenca tretjega razreda osnovne šole sposobnega, da se nauči na pamet pesem, dolgo več kot 500 vrstic, do tega, da učenca petega razreda smatramo za nesposobnega, da to isto pesem samo prebere. Ali se sploh da v odstotkih izraziti, za kako nesposobne in neumne imamo svoje otroke danes?
Vsekakor lahko mi o tem razglabljamo, ali je sploh potrebno, da se otrok uči na pamet Krst pri Savici, a ne verjamem, da bi kdorkoli oporekal dejstvu, da bi bili danes vsi zgroženi, celo besni, če bi bilo kaj takega zahtevano od otrok. Niti učitelj v petem razredu ne bi s takšno zahtevo dobro šel skozi, kaj šele učitelj tretjega razreda. Bistvo je v tem, da smo se mi sami odločili, da otroci niso dorasli takšnim izzivom in da nam otroci, na žalost, verjamejo. Morajo verjeti, saj smo mi njihovi starši. Če mi ne vidimo več v njih, kdo bo potem videl?
Vsak dan mi v oči padajo scene iz vrtca, v katerega vozim svojega otroka. Že dolgo opazujem, kako izgleda preoblačenje in preobuvanje, ko otroci pridejo v vrtec ali odhajajo iz njega. Občasno sem priča, da se kakšen otrok sam sezuje, obleče, odnese svoje čevlje ali jakno na svoje mesto ali da vzame sam copate iz omarice.
Dobesedno do solz me spravijo starši, ki se do svojih otrok obnašajo, kot da bi bili hendikepirani, ne samo nesposobni to sami narediti, ampak tudi nesposobni ostati mirni, medtem ko starši to naredijo namesto njih. Medtem ko mame klečijo pred njimi in jim poskušajo natakniti čevlje, oni brcajo, grizejo, se pačijo, tekajo naokoli z eno tenisko in enim rokavom v jakni … Ne bi želela nobenega užaliti, a se pogosto vprašam, če bi kdaj prišel v naš vrtec kakšen starš iz tistih petdesetih z začetka zgodbe, mar ne bi pomislil, da je prišel v neki zavod za otroke s posebnimi potrebami?
Ne samo da se naša pričakovanja do otrok neprestano zmanjšujejo, ampak se zmanjšujejo vse hitreje. V času, ko so moji starejši otroci hodili v vrtec, 6 do 7 let nazaj, so bili nastopi, na katerih se je povsem lepo recitiralo, pelo, zdaj pa se je vse skupaj zreduciralo na poskuse s številnimi prekinitvami in sufliranji, katerim sledijo ovacije, kakšnih si ne bi zaslužila niti Shirley Temple. Kot da so vsi izgubili vnemo in upanje, da lahko nekaj nastane iz naših otrok, pa je potem vse postalo dovolj dobro. Edino, s čemer nismo nikoli zadovoljni, je, koliko so otroci jedli in kako toplo so oblečeni.
Niti ni več vrtčevskih zimovanj. Pred sedmimi leti je mlajša skupina – vse sami triletniki – z vzgojiteljico brez problemov preživela sedem dni na planini. Zdaj so potovanja za mlajšo skupino celo ukinili, v srednji skupini pa je nemogoče zbrati dovolj otrok, kateri starši verjamejo, da lahko njihovi otroci preživijo cel teden brez njih. Da, tudi denar je problem, a niti približno tak, kot je skrbno negovana nebogljenost otrok.
Za konec še ena primerjava. Tokrat med štiriletniki iz našega vrtca, ki nikoli niso sami obuli natikačev, in štiriletnim Richardom Bransonom, britanskim milijarderjem, ki se trenutno ukvarja z vesoljskim turizmom. Namesto da ga lovi z jakno po vrtcu in se hvali, da ga danes noben ni ugriznil, je Bransonova mati nekega dne, ko je imel štiri leta, ustavila avto in ga napotila, da sam najde pot do precej oddaljenega doma, kar je tudi storil. To mu je, kot pravi, vlilo samozaupanje, ki je obeležilo celo njegovo neverjetno uspešno življenje. Ali se sploh da v odstotkih izraziti, za kako nesposobne in neumne imamo svoje otroke danes?