Zakaj prepoved “ene po riti” ne bo delovala?

Veliko staršev otroka vsaj kdaj po riti. S prepovedjo fizičnega kaznovanja se vodilni sicer trudijo začrtati drugo smer, ki pa zelo verjetno ne bo dosegla večjega učinka. Zakaj?

Zakaj prepoved "ene po riti" ne bo delovala?

Piše: Ana Bešter Bertoncelj

Nikjer nisem zasledila ničesar o tem, ZAKAJ starši otroke po riti. Ne govorim o vedenju otroka, temveč o motivih starša. Je pomembno, da vsaj tisti, ki želijo spremembe na tem področju to vejo? Po mojem mnenju ja. V prvi skupini so starši, ki otroku ne naložijo le ene po riti, kjer ne gre le za fizično kazen, temveč gre za fizično zlorabo. Tukaj namen mame ali očeta ni disciplinirati otroka, temveč je motiv poškodovanje, uničenje na psihološkem, včasih tudi na fizičnem nivoju. Skrajni primer je vsem znana deklica iz Jesenic. V takšnih primerih starš ali oba starša nista sposobna ustrezno skrbeti za svojega otroka in je poseganje CSD-ja, policije in drugih institucij, ki skrbijo za dobrobit otrok nujno.

Druga skupina so starši, ki otroka ne želijo poškodovati, ker ga imajo radi, vendar verjamejo, da je ena po riti pravilna vzgojna metoda, ki bo pripomogla k temu, da bo otrok odrasel v dobro vzgojenega človeka. Bo za njih prepoved delovala? Težko verjetno, ker so prepričani v svoj prav in njihov racionalni del verjame, da je to prava pot. Takšni starši potrebujejo izobraževanje, logično razlago, zakaj je sprememba vedenja dobra za njih in njihovega otroka, še posebej pa (po tem, ko jim razložimo s strokovno podprtimi raziskavami, zakaj bi bilo dobro način vzgoje spremeniti) potrebujejo nove modele »discipliniranja« oziroma nove načine ravnanja v konkretnih situacijah.  Vsem, ki potrebujete strokovno razlago, da v življenju začnete delati spremembe, toplo priporočam knjigi Celostni razvoj otroških možganov in Vzgoja brez drame (avtor dr. Daniel Siegel).

V tretjo skupino pa bi uvrstila tiste starše, ki se že zelo zanimajo za sočutno, čustveno inteligentno, čuječe, povezovalno, … skratka drugačno starševstvo, ki to že želijo živeti in večino časa jim to uspeva, vendar pa takrat, ko »gre vse čez konce« enostavno ne zmorejo drugače in udarijo po riti. To storijo iz lastnega občutka nemoči. Za njih je glavna naloga ta, da se naučijo samoregulacije. Ti starši večinoma že vejo, kaj je prav (njihov racionalni del ve, kaj bi moral storiti), vendar čustveni del prevlada. Ti posamezniki se potem, ko se umirijo, obremenjujejo s svojim ravnanjem, imajo močan občutek krivde, morda celo nemoči, mame zato pogosto celo mislijo, da so slabe mame. Prepoved ene po riti jim tako nalaga le še večji občutek krivde, ki jim je pri dobrem starševstvu v prihodnje samo še bolj v napoto.

Vsaka skupina potrebuje drugačno intervenco. Kar bo učinkovito je to, da zaščitimo otroke, ki imajo starše iz prve skupine (s tem se naj ukvarjajo za to pristojne inštitucije), da izobrazimo starše iz druge skupine in da podpremo starše iz tretje skupine na poti raziskovanja lastnih vsebin, zaradi katerih so reaktivni.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor