Zakoreninjen strah pred tujim in drugačnim
Danes se je mož z igrišča vrnil ogorčen. Namreč ostal je brez besed ob tem, kar mu je rekla desetletnica v našem naselju. Le z nemočjo sem poslušala in z žalostjo ugotovila, da navkljub vsemu, kar vemo in smo se naučili, vsečloveški strahovi pred drugačnim, tujim in neznanim ostajajo vedno prisotni. Povsod.
Bilo je zares lepo popoldne. Sonce je grelo in malega je razganjalo od energije. Tako nadobuden malček je, ki ga zanima vse. Ampak čisto vse. Od hroščkov, ki lazijo po tleh, do cvetov in travnih bilk, potičk v peskovniku, ptic v drevju, letal na nebu do blata in čimglobljih luž. Strašno pa ga zanimajo tudi drugi otroci, kaj počnejo in govorijo, kako se igrajo in s čim.
Le vesela sva lahko, da živiva v tako prijetni soseski, kjer je igrišče polno otroškega živžava in razigranega vrišča. Vsak dan je pustolovščina, tako za naju, kaj šele za malčka. Polno je žog, poganjalcev, koles, skirojev, rolk, polno je otrok, ki rišejo s kredami, se spuščajo po toboganih, vrtijo na vrtiljakih. In toliko je reči, ki se jih je mali že naučil od njih in se jih še mora naučiti.
Tukaj živi kar nekaj tujcev. Nekateri ostajajo, drugi le prihajajo in kmalu tudi odidejo. Nekateri se vpletejo v skupno življenje v naselju, drugi se raje drže zase. Po hodnikih, v dvigalih in igrišču lahko slišiš vsemogoče jezike, španščino in portugalščino, nemščino in angleščino, italijanščino, hrvaščino, bosanščino, srbščino, ruščino, arabščino, celo kitajščino, korejščino in japonščino. Vse se zlije med seboj v čudovit vsesvetovni spev, kar me je zapeljalo na misel, da smo zares čudovito naselje, brez predsodkov in rasizma. Res znam biti naivna!
Trenutno v naselju biva tudi muslimanska družina. Ne vem, od kod so. Ne vem, kako dolgo bodo živeli tukaj. S sosedi ne govorijo veliko. Držijo se zase in redko vzpostavijo očesni stik. Nikoli ne odzdravijo, oziroma oče včasih nekaj zamrmra v pozdrav. Tako oddaljeni so, čeprav živijo z nami. Že večkrat sem pomislila, kako bi se jim približala. Jih vključila v pogovore nas staršev in otroke zvabila, da bi skupaj z drugimi divjali po igrišču. Vendar se bojim, da bi bila zanje prevsiljiva, če bi se jim kar tebi nič, meni nič vsilila in jih ogovorila. Skrbi me, da bi naredila kaj narobe. Da bi jih užalila ali, bog ne daj, prestrašila.
Videti so prijetna, zadovoljna družina, ki se kljub vsemu kdaj pride igrat na igrišče. Tudi danes so se. Oče je otroka lovil po klančini, ko sta se s kolesi vozila gor in dol. V nekem trenutku je mlajša pustila svoje kolo na vrhu in stekla za starejšim bratom. Njeno kolo se je začelo vedno hitreje spuščati navzdol za njimi. Moj mož se je igral z malim v bližini in je opazil dogajanje. Pograbil je kolo, da ne bi prišlo do nesreče in ga postavil na ravni predel na vrhu klančine.
»Zakaj si to naredil?« je zanimalo deklico, ki je stala ob strani in opazovala.
»Kaj pa sem naredil?« je bil presenečen moj mož. Pomislil je, da je morda po nevednosti presekal kakšno igro ali da se deklica šali ali ne ve prav dobro, kaj mu hoče povedati.
»Ne bi ti bilo treba ustaviti kolesa,« je bila odločna deklica.
»Zakaj ne? Lahko bi se zgodila nesreča. Kolo bi se ob trku v steno lahko uničilo ali pa bi se zaletelo v deklico tam spodaj.«
»Saj je tujka,« mu je razložila desetletnica.
Mojemu možu je vzelo sapo in povodenj misli mu je zablokirala možgane, da se sploh ni znal več odzvati. Le kako je to mogoče? To deklico poznam. Poznam njene starše. Krasna, prijetna, prijazna družina so. Od kod deklici to mnenje, to vedenje?
Ves presunjen je pobasal malega pod roko in odkorakal domov, kjer mi je takoj začel praviti, kaj se mu je zgodilo. Tudi sama si le stežka priznavam, da nestrpnost obstaja med nami. Da tli tik pod površjem. In četudi ni nikoli izražena direktno in objektivno, je še toliko bolj uničujoča, saj se je naši otroci nevede navzamejo. Kajti, čeprav navzven ni čutiti nestrpnosti, zdaj sumim, da kljub temu obstaja vse okrog mene. Zdi se le, da ljudje v javnosti ne žele izgubiti svojega obraza ali dostojanstva.
Toda ljudje smo ljudje in varno za stenami lastnih stanovanj počnemo marsikaj, česar v javnosti ne bi. Tudi to, da obrekujemo tujce ter jasno ali prikrito kažemo nastrojenost in sovražnost do drugačnosti. In to nam lastni otroci postavijo pod drobnogled s svojimi odzivi na svet. Otroci so naše zrcalo. In ob tem bi se morali zamisliti in se nekaj naučiti.
Z možem se zavedava, da se pri sebi in v vzgoji svojih otrok marsičemu ne bova mogla ali znala ogniti. Nisva super-človeka, ki bi se bila sposobna vedno pravilno odzvati. Toda v osnovi se trudiva, da bi s svojim zgledom nakazala glavne smernice bivanja – spoštovanje do drugih, navdušenje in radovednost nad svetom, drugačnim in tujim, željo po znanju in veselje do sebe in ljudi, ki so nam ljubi. Vseeno nama je, če bodo najini otroci leta in leta močili plenice, če bodo izbirčni jedci, če bodo hodili pozno spat ali ne bodo pospravljali svoje sobe. Vseeno nama je, če dobiva občutek, da si ves svet misli, kako nevzgojeni so. Da le ne bodo prestrašeni, zamerljivi ali celo maščevalni in škodoželjni.
Res si želim, da svojim otrokom nikoli ne bom privzgojila tega strahu. Kajti to je strah pred lastno senco. Je utrujajoč in uničujoč strah, ki lahko človeka spremlja vse življenje, če si ga ne prizna in se ga ne nauči preseči. Je strah, ki hromi in človeku onemogoča, da bi vzgojil lepa, pristna prijateljstva. To je strah, ki nas sili v varno ogrado lastnega vrtiča, od koder si kmalu ne upamo pomoliti nosu. Zato upam, da bova svoje otroke znala naučiti več. Namreč, da se jim ni treba bati. Da smejo biti, kdor koli si že bodo želeli biti. Da bodo znali zase vrednotiti situacije in bodo dovolj močni, da se jih takšne opazke ne bodo dotaknile, da se bodo sposobni postaviti zase in druge, in bodo sposobni vzgojiti prijateljstva tudi z ljudmi, ki so drugačni. Kajti le tako bodo njihova življenja zares bogata, zadovoljna, srečna. Brez strahu pred drugim in drugačnim.
A takšna doživetja in občutki niso le moja, zato jih poskušam ubesediti. Mogoče pa v njih najdete nasmeh ali kanček resnice tudi zase.
- Zakoreninjen strah pred tujim in drugačnim - 22. 4. 2016
- Mami, v vrtec grem! - 1. 3. 2016
- Kako shekati dojenje? - 22. 2. 2016