Z vpitjem LAHKO prenehate, vse, kar potrebujete, je teh 10 korakov

»Dr.Laura …  že eno leto se trudim, da bi nehala vpiti, pa mi ne uspeva. Preprosto si ne predstavljam, kako bi moji otroci še lahko ubogali, razen če nanje vpijem … bi se preselili k nam za dva tedna!?« – Andreja

Prav tako kot Andreja, večina staršev meni, da bi »morali« prenehati vpiti, ne verjamejo pa, da obstajajo drugi načini za poslušnost njihovih otrok. Konec koncev je naša naloga, da jih naučimo in kako nas bodo drugače poslušali? Vpitje jih nikakor ne poškoduje; komaj kaj poslušajo, le zavijajo z očmi. Pa seveda vedo, da jih imamo radi, kljub temu da vpijemo. Mar ne?

Napačno. Resnica je, da vpitje otroke prestraši. Zaprejo se pred nami. In ko vpijemo, zavzamejo obrambni položaj in se nikakor ne učijo tistega, kar bi mi radi. Poleg tega z vpitjem otroke učimo, da nas ni treba poslušati, vse dokler ne povzdignemo glasu. Obenem jih učimo še, da tudi oni vpijejo nazaj.

Naša jeza otroke vseh starosti odbija od nas, pa če to kažejo ali ne. Vpitje nanje nam praktično zagotavlja, da bodo postali naduti, še preden bodo stari deset let in v tem času bodo prepiri z vpitjem postali zanje nekaj običajnega In ko se otroci pred nami zapirajo, se vedno bolj zgledujejo po svojih sovrstnikih. Tako izgubimo svoj vpliv nanje.  In to ravno v času, ko bi ga najbolj potrebovali.

Ko vpijemo, učimo otroke, da nas ni potrebno poslušati, dokler ne povzdignemo glasu in da to lahko počnejo tudi oni nam.

Verjemite ali ne, obstajajo družine, v katerih starši v jezi nikoli ne dvignejo svojega glasu na svojega otroka . Ne govorim o hladnih družinah, kjer čustev ne izražajo – vemo, da to ni dobro za nikogar. In prav tako ne govorim, da imajo ti starši popolne otroke ali so sami popolni. To pač ne obstaja. To so družine, kjer otroci staršem vseeno stopijo na živec in jih razjezijo, ampak imajo nad svojimi čustvi dovolj nadzora, da se ne znesejo nad svojimi otroci.

Mislite, da tako kot Andreja potrebujete svojega osebnega trenerja za obvladovanje čustev, da bi prenehali vpiti? Na srečo ga že imate – same sebe! Pravzaprav lahko postanete mirni in potrpežljivi starši samo tako, da s pomočjo sočutja vzgojite sebe. To pomeni, da se naučimo obvladati svoja lastna čustva in postanemo bolj ljubeči, ne pa da negativna čustva prenašamo na svoje otroke. Kako?

Zavedajte se, da je naša prva naloga v vlogi starša (takoj za zagotavljanjem varnosti) nadziranje lastnih čustev …

… ker se vaš otrok tako uči reguliranja svojih čustev – na vašem vzoru. Če ste preveč pod stresom, da bi se ustavili in bili spoštljivi, potem je čas, da pričnete skrbeti zase. To si vaš otrok zasluži. Tudi vi si.

Zavežite se družini, da boste uporabljali zgolj spoštljivi ton glasu

Vem, strašno je naznaniti svojim otrokom, da boste prenehali z vpitjem. Ampak kdo vas bo nadziral, če ne ravno oni? Razložite jim, da se šele učite, zato boste še vedno naredili kakšno napako … ampak se boste s časom poboljšali.

Zapomnite si, da se bodo otroci vedno obnašali kot otroci

To je njihova naloga! So nedorasli ljudje, ki se učijo, kako stvari potekajo in kaj lahko pričakujejo. Morajo se upirati postavljenim mejam, da bi ugotovili, da so trdne. Morajo eksperimentirati z močjo, da se bodo naučili, kako jo odgovorno uporabljati. Njihov prefrontalni korteks še ni popolnoma razvit, zato njihova čustva zlahka prevzamejo nadzor, zaradi česar v času, ko so vznemirjeni, ne morejo razmišljati, kako naj se odzovejo. In prav tako, kot vsi drugi ljudje, ne marajo občutka, da jih nekdo nadzoruje. Čeprav bo več empatije in spoštovanja z vaše strani povečalo mero njihove pripravljenosti k sodelovanju, lahko še vedno pričakujete precejšnjo mero otročjega vedenja.

Ne kopičite zamer …

… tistih malih zamer, ki se pričnejo nabirati, ko imate slab dan. Ko bo teh zamer enkrat dovolj, je nevihta neizogibna. Namesto tega se raje ustavite, prevzemite odgovornost za lastno slabo počutje in najdite nekaj, kar vas bo spravilo v boljšo voljo ter se prestavite v lepši svet.

Bodite sočutni, ko vaš otrok izrazi čustva – katerakoli čustva …

… tako bo dojemal in sprejemal svoja čustva, kar pa je prvi korak k učenju nadzorovanja le-teh. Ko se otroci naučijo nadzirati svoja čustva, lahko nadzirajo tudi svoje vedenje. Poleg tega pa jim občutek, da jih razumete, omogoča, da se zaradi svojih čustev manjkrat znajdejo v precepu.

Ostanite v stiku in glejte na stvari z otrokove perspektive, tudi takrat, ko postavljate meje

Ko otroci verjamejo, da smo na njihovi strani in razumejo celo trenutke, ko smo primorani reči ne, se ŽELIJO vesti primerno in so pripravljeni sodelovati. Je to čas za discipliniranje? Ne, dokler se prej ne povežete. Dokler se vaš otrok ne počuti razumljenega in v stiku z vami, ne bo slišal vašega vodenja. Vedno je priložnost za kasnejši pogovor, ko sta se z otrokom oba pomirila in ga lahko pričnete s pomočjo topline, ki jo nosite v sebi.

Ko postanete jezni, STOP

Utihnite. Ne naredite ničesar in ne sprejmite nobene odločitve. Globoko DIHAJTE. Če ste se tega zavedli, ko že vpijete, se ustavite sredi stavka. Obrnite se in stresite roke. Uprite se potrebi po takojšnjem ukrepanju. To samo pomeni, da se morate na vse skupaj še privaditi. Ne storite ničesar, dokler niste popolnoma mirni.

Vzemite si nekaj minut od starševstva

Fizično se obrnite stran od vašega otroka. Globoko vdihnite. Če ne morete zapustiti prostora, si le obraz splaknite z nekaj vode, da boste svojo pozornost z otroka preusmerili nase. Pod vašo jezo se skrivajo strah, žalost in razočaranje. Naj se vse to premelje, ta čas pa le dihajte. Zjočite se, če čutite potrebo po tem. Bodite prijazni do sebe. Ko si boste enkrat dovolili občutiti tisto, kar se skriva za vašo jezo, bo le-ta zbledela in izginila.

Najdite svojo modrost

S tega mirnejšega kotička si predstavljajte, da je ob vaši rami angelček, ki gleda na reči objektivno in si želi le najboljše za vse, vpete v situacijo. To je vaš osebni vzgojni trener. Kaj vam pravi? Vam lahko ponudi mantro, da bi na stvari gledali malce drugače, recimo:

»V tem boju ne potrebujem »zmage« … lahko zahtevam svoje … »ali« izberem ljubezen.«

V tistem trenutku ne poskušajte z dajanjem lekcij, ampak raje pozitivno ukrepajte, ko se pomirite

Če boste poskušali v tistem trenutku otroka nekaj naučiti, ga boste le osramotili. Ne gre za trenutek učenja, dokler niste vsi sproščeni in v stiku.

Vaše pozitiven ukrep v tistem trenutku bo vsem skupaj omogočil, da pričnete znova in stvari peljete v pravi smeri. Mogoče se boste morali opravičiti. Morda bo to pomenilo, da spravite tečnega otroka v smeh in če to ne bi uspelo, mu stojte ob strani, da se pošteno zjoče s tem vsem omogočite boljši dan. Mogoče bo to pomenilo, da spregledate tisto umazano posodo in se pod odejami stisnete k svojemu otroku ob kupčku knjig, dokler se oba ne bosta počutila bolje. Pomembno je torej le, da naredite prvi korak k temu, da se boste vsi počutili in delali bolje – vključno z vami.

Slaba novica? To je težka naloga. Potrebna je neverjetna količina samokontrole in videli boste, da boste še vedno delali napake. Ampak ne obupajte.

Dobra novica? Tak način vzgoje je učinkovit. Vedno lažje je prenehati vpiti in kar na lepem se boste znali ustaviti, še preden boste odprli usta. Le počasi plavajte v pravo smer. Gre za ponovno učenje in spreminjanje obstoječih zapisov v vaših možganih. Na neki točki boste spoznali, da je minilo že mesece, odkar ste zadnjič na nekoga vpili.

Še boljša novica? Vaš otrok se bo spremenil pred vašimi očmi. Videli boste, kako močno se bo trudil, ko bo postal jezen, namesto da bi grdo eksplodiral. Videli boste, da bo veliko bolj sodeloval. In videli boste, da vas posluša – brez da bi kakorkoli dvignili svoj glas.

Laura Markham