Neuspeh – kaj se otroci iz neuspeha v resnici naučijo
Vzgojitelji, učitelji, profesorji in pedagogi že od nekdaj vedo, da je za šolski uspeh ali uspeh na splošno potrebno mnogo več od kognitivnih sposobnosti. To stališče je potrdil tudi Daniel Goleman že leta 1996 v svoji knjigi Čustvena inteligenca, v kateri poudarja pomembnost samozavedanja, altruizma, osebne motivacije, empatije in sposobnosti ljubiti in biti ljubljeni za poslovni in osebni uspeh v življenju.
Od 1996. leta je minilo dosti časa, je pa vprašanje uspeha in neuspeha še naprej vroča tema. Danes se najpogosteje o tem govori v povezavi s konzervativnimi stališči, po katerih otroci za uspeh potrebujejo borbenost in vztrajnost, trdovratnost, samodisciplino in moč volje. Cilj je naučiti otroke, kako se upreti skušnjavam, premagati lastne nekonstruktivne impulze in odnehati od tistega, v čem uživajo ter se posvetiti delu, za katerega od njih pričakujejo, da ga bodo naredili. Taka stališča imajo korenine še v t.i. protestantski delovni etiki oz. v skupku vrednot, ki v središče postavljajo delo. Oseba, ki ima delovno etiko, je do dela odgovorna, ima delovne navade in prepričanje, da je delo samo po sebi dobro in koristno za razvoj posameznika in skupnosti.
S takim stališčem je tesno povezana trditev, da imajo otroci različne koristi od številnih aktivnosti in od frustracij, s katerimi se srečujejo pri vsakem neuspehu. Z drugimi besedami, zdi se, da je dobro, da otrok doživi neuspeh in občuti frustracijo in nezadovoljstvo, ker je to najboljša priprava za okrutni svet dela in ga spodbuja, da postane boljši in uspešnejši. Domnevno bi otroke občutek neuspeha moral motivirati, da se naslednjič še bolj potrudijo in pripravijo na izzive “resničnega sveta”.
Po drugi strani pa se sliši vse glasnejše strahove, da otroci nimajo priložnosti doživeti takih izkušenj, ker jih odrasli vse bolj ščitijo, so do njih na splošno zaščitniški in nudijo pomoč in rešitev pri vsaki, še najmanjši oviri.
Ideja, da današnji otroci živijo preveč lagodno, da jih preveč crkljamo in da se jim preveč posvečamo, da jih preveč hvalimo in ščitimo, je v javnosti prisotna že desetletja. Vendar pa nima neke merljive in znanstvene opore. Ni dokazov, ki bi nedvomno potrdili, da so otroci danes bolj zaščiteni pred neuspehom kot pred 10, 50 ali 100 leti.
Celo če bi dokazali, da nekateri starši držijo svoje otroke pod steklenim zvonom bolj kot drugi starši, to avtomatično ne pomeni, da so občutki frustracij in neuspeha tem otrokom neznani. Če bi lahko svet gledali skozi oči otrok, bi hitro ugotovili, da tudi tisti, ki se jim največ ugodi, zelo pogosto pridejo v situacijo, ko ne dobijo tistega, kar si želijo in jih starši ali vrstniki kritizirajo.
Z drugimi besedami, niti en otrok skozi svoje odraščanje ni popolnoma zaščiten od občutkov frustracije in žalosti zaradi neuspeha na nekem področju, ne glede na to, kako so starši bili do njega zaščitniški.
Je občutek neuspeha za otroka koristen?
Če bi obstajal otrok, ki je uspel doseči vse, česar se je lotil, ki je vedno dobil vse, kar je želel, bi se zelo težko znašel v situaciji, v kateri naenkrat ne bi bilo več vse tako idilično. Je neuspeh koristen in ima pozitiven vpliv na razvoj otrok? Bi morali učitelji in starši namerno stati ob strani in ne pomagati otrokom v primeru neuspeha?
Raziskave ne podpirajo stališča, da sta neuspeh in razočaranje konstruktivna sama po sebi. Mnogi odrasli zavzemajo stališče v smislu “bolje ti bo, da se čim prej navadiš na to”, s čimer želijo povedati, da je otroke najbolje izpostavljati negativnim izkušnjam v rani mladosti, ker se jih bo tako najbolje pripravilo na vsa mogoča razočaranja in negativnosti kasneje v življenju. Vendar pa s psihološke perspektive ni nobenega smisla v tem. Od mnogih neuspehov in frustrirajočih izkušenj si namreč otroci zelo težko opomorejo in ne morejo uvideti pozitivnih sporočil ali učinkov. Če pa si ne opomorejo, pomeni, da ne bodo ne psihično ne čustveno pripravljeni premagati naslednjega neuspeha, če jim pri tem ne pomagamo.
Raziskave so odkrile, da ko otrok doživi neuspeh, sam pri sebi ustvarja negativno podobo, se ima za nesposobnega in ga preplavi občutek nemoči, ta odnos pa ga pelje v nove neuspehe. Poleg tega otrok po neuspehu raje izbira lažje naloge in izgubi zanimanje za tisto, v čemer ni dobro, v čemer se ne počuti uspešen.
Zaključek je, da mora starš otroku pomagati premagati neuspeh in da ga ne bi smel prepustiti samemu sebi v skladu s stališčem “bolje, da se čim prej navadiš (na to težko življenje)”.
Otrokom moramo po neuspehu pomagati, da ponovno zgradijo samozaupanje in vero v lastne sposobnosti. Otroci morajo imeti občutek, da imajo našo podporo, občutiti morajo varnost in stabilnost, reči jim je treba, da so pomembni in da zaradi neuspeha niso izgubili naše ljubezni in zaupanja in da definitivno zmorejo bolje.