Toliko, kot smo bili v svojem otroštvu ljubljeni, toliko bomo lahko ljubili druge

Toliko, kot smo bili v svojem otroštvu ljubljeni, toliko bomo lahko ljubili druge

Ne vem, če je človek sposoben ljubiti, če ni bil ljubljen. Ali – povedano drugače – koliko in s kakšno močjo smo bili v otroštvu ljubljeni, toliko bomo lahko sposobni ljubiti druge.

Starši, ki si otroka niso želeli ali so ga želeli, vendar pa ga iz kakšnega tragičnega razloga niso zares sprejeli in ga vzljubili, nehote ustvarjajo pogoje za njegov patološki razvoj.

Čeprav vedno poudarjamo, da je za pravilen duševni razvoj otroka nujna ljubezen obeh staršev, je v življenju veliko primerov, ki kažejo na to, da je včasih tudi ljubezen samo enega starša (pod pogojem, da se izogne pretirani, celo bolezenski ljubezni do otroka) zadostuje, da otrok v prihodnosti ne izgubi možnosti, da bi lahko nekoga ljubil.

Vzemimo samo kot primer, ki niti ni tako redek. Če otrok samo v enem dnevu doživi hitro spremembo razpoloženja enega starša (in otrok doživlja afekte svojih staršev še posebej močno), pri kateremu se ljubezen in sovraštvo izmenjujeta s hitrostjo spreminjanja spomladanskega neba, se bo, glede na to, da to spreminjanje razpoloženja starša doživlja v strahu, razvijal tako, da se bo odzivno identificiral s starši in jim postopoma postal enak, ali pa bo postal nezaupljiv do vsakega izkazovanja ljubezni, ne glede na to, ali prihaja iz okolice ali kot njegov notranji impulz.

Na otroke najbolj deluje vzor. Le z veliko starševske ljubezni in potrpežljivosti bo otrok odrasel v zdravega in samostojnega človeka, sposobnega ljubezni.

 

Ali lahko cenimo in ljubimo bližnjega, ne da bi cenil in ljubil sebe? To preprosto ni mogoče.
Sebičen človek, je človek, ki ne ljubi sebe.
Odkod človeku ta arogantna ideja, da je sam sebi zadosten?

Vladeta Jerotić

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor