Perfekcionista po hitrem postopku
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Kako se starši odzivajo na otrokove težave s samospoštovanjem, je odvisno predvsem od tega, koliko se sami cenijo. Če dvomijo o svojih sposobnostih ali svoji vrednosti, bodo do otrok najverjetneje preveč zaščitniški ali pa bodo od njih zahtevali preveč. Možno je celo, da jih bodo zanemarili.
V vseh naštetih primerih bodo imeli tudi otroci težave s samospoštovanjem. Glede tega so v najslabšem položaju otroci učiteljev, saj starši od njih navadno pričakujejo najboljši učni uspeh. Vsakokrat ko ti otroci naredijo napako, jih starši oštejejo, pograjajo in zasmehujejo. Vsi otroci si želijo ugajati staršem in kadar obstaja možnost, da jih bodo starši ponižali ali jim kako drugače odtegnili ljubezen, se odzovejo na dva možna načina.
Prvi je apatija in izogibanje. V tem primeru se otrok noče potruditi pri nobeni stvari, tudi za šolski uspeh ne, saj ve, da vsakokrat, ko se potrudi, tvega, da ga bodo starši ponižali in zavrnili. V njem se podzavestno oblikuje prepričanje: “Brez truda tudi ni poraza; brez poraza pa ni ponižanja.” Kako pametno! Žal take otroke označujemo kot “lene”, “omejene”, “neumne”, in “nekoristne”.
Če jim ne bomo pomagali, da se bodo spoštovali, bodo v šoli le počasi napredovali.
Drugi način, na katerega se odzovejo otroci z ogroženim samospoštovanjem, pa je kompenzacija. Tak otrok je ves čas napet, preveč časa porabi za domače naloge in učenje ali pa se zlahka razburi ob kakršnikoli možnosti neuspeha, očitno je torej, da se nagiba k perfekcionizmu. Tudi v tem primeru gre za strategijo. S tem ko otrok trdo dela, se skuša izogniti vsakršni možnosti, da mu ne bi uspelo, kajti prav z neuspehom in napakami tvega, da ga bodo starši in učitelji grajali. Tako se prikrajšuje za priložnosti, ki jih imajo drugi otroci; igranje, sklepanje prijateljstev, sodelovanje pri športnih dejavnostih, pa tudi za možnost, da bi užival pri učenju. Prepričan je namreč, da je njegova identiteta odvisna od njegove zunanje podobe – predvsem glede izobrazbe. Pomagati mu moramo, da se bo znebil tega zmotnega prepričanja, sicer bo skladno z vse večjimi zahtevami in pritiski v šoli tudi sam postal negotov, čedalje več bo delal in se bo razvil v popolnega perfekcionista.
Poznamo še eno obliko kompenzacije – otrok postane domišljav, grob ali celo nasilen in se vede vzvišeno. Redko kdaj se potrudi za kakšno stvar, in če ga skuša kdo prisiliti, da bi imel boljše ocene, se takoj zavaruje z izgovorom: “Če bi hotel, bi lahko to naredil. Toda zakaj bi se učil samo za to, da bi bili vi zadovoljeni?” Tako kot otrok, ki se izogiba delu in odgovornosti ali pa je pretirano marljiv, se tudi tisti, ki se odziva predrzno, skuša le zavarovati pred tem, da bi mu spodletelo, kajti neuspeh bi pomenil poniževanje in zavrnitev.
- Perfekcionista po hitrem postopku - 20. 10. 2022
- Tvoj še ne hodi? Saj bo star leto in pol! Cccc … - 20. 10. 2022
- IZGUBILI STE? Odlično! - 17. 12. 2020
