Faza “Ne bom!”

Faza "Ne bom!"

Zelo pomembno je, da starši razumemo, kako se otrok razvija. Da razumemo, kaj se dogaja z otrokom, ko se začne njegov upor, ki ga starši zaznamo predvsem po značilnih besedah: »NE BOM!« in “NE”. Starši razumemo ta del otrokovega razvoja kot čas, ko začne (kot radi rečemo) »uveljavljati svojo voljo«. Ampak otrok takrat še nima svoje volje. Ko se otrok rodi, je v simbiozi z mamo in najbolj od vsega potrebuje varnost. Okrog leta in pol, dveh let ali celo kasneje (pri treh ali štirih letih) se v otroku začne prebujati naraven impulz po tem, da se od starša loči. To je NARAVEN poriv otroka k samostojnosti, za to pa potrebuje svojo voljo. Gordon Neufeld temu pravi counterwill. To je izraz za kontra voljo oziroma za kontriranje.

Otrok reče: »NE BOM!«, mama pa reče »O JA, PA BOŠ!«. Otrok je v kontriranju mami (ker se bori zase), mama pa v kontriranju otroku.

To ni otrok, ampak impulz, ki je znotraj njega in ga porine, da gre stran oziroma iz simbioze s staršem. To je njegova pot v samostojnost. Zato začne otrok govoriti »ne«, »ne bom«. Ne gre zato, da to dela zato, da gre mami na živce oziroma da dela to zanalašč, da bi mamo razjezil. Takrat začne otrok postajati ne-mama. To še ne pomeni da ima svojo voljo, ker je še nima. Šele, ko je ne-mama, dobi prostor za to, da lahko počasi postane on sam. Človek s svojo lastno voljo. Če mu to okolje damo, če ga vidimo v tem, šele takrat otrok dobi prostor, da lahko začne razvijati svojo voljo.

Naša družba vidi to obdobje kot trmo, kjer je treba otroka kaznovati in zatreti v smislu »če bom zdaj dovolil, da bo to svojo voljo uveljavljal, bo vedno slabše …«. Ampak zgodba je ravno obratna. To obdobje je za starša naporno, še bolj naporno pa je za otroka, ker se njegova volja šele rojeva. Starši v dobri veri hočemo, da otrok v tem obdobju že sodeluje, posluša, uboga in se podredi. Vendar bo otrok vse to lažje naredil takrat, ko bo imel dovolj sebe in svojo lastno voljo.

Da ne bo pomote. To nikakor ne pomeni, da otroku vse dovolimo. Niti ne pomeni, da mu ne postavljamo mej. Otrok potrebuje meje in potrebuje vodenje. Ampak otrok, ki ima dovolj sebe in dovolj svoje volje, ne potrebuje kontrirati. Lahko se sčasoma zanese sam nase, na svoj notranji glas. Tudi kadar posluša drugega in naredi kar drugi želi, to naredi iz sebe. Nima potrebe, da nasprotuje drugemu samo zato, da zaščiti sebe. To je notranji občutek celosti, ki manjka marsikateremu odraslemu. Starš, ki kot otrok ni imel možnosti, da bi lahko razvil svojo avtentično voljo, se bo zelo verjetno “zataknil” z lastnim otrokom, ko bo le ta prišel v to razvojno obdobje. Zato je še toliko bolj pomembno, da to dinamiko prepoznamo in se opremimo za plovbo čez te valove, ki jih imenujemo “trma”.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor