Kako doseči, da otrok upošteva meje, brez kaznovanja

»Kako ravnati, ko otrok ne upošteva mej, čeprav so bile postavljene z veliko mero razumevanja in sočutja? Kako doseči, da bo spoštoval omejitve, brez da se poslužujemo kazni? Ko dojim, me moj triletnik tepe ali pa udari dojenčka in ne upošteva, kar mu rečem. Kaj naj naredim?«

Veliko staršev se pogosto znajde pred podobnim vprašanjem: kako doseči, da bo otrok upošteval meje, ne da bi ga bilo potrebno kaznovati. Poglejmo situacijo nekoliko podrobneje.

Ko otrok ne upošteva omejitev, ki ste jih postavili, obstaja razlog. Na ta način vam kaže, da se v njem dogaja nekaj, kar mu preprečuje sodelovanje, čeprav vas ima rad in vam želi ustreči. Otroci, ki imajo s starši dobre odnose, si ne želijo ničesar bolj, kot sodelovanja. Toda trenutno tega niso zmožni in potrebujejo vašo pomoč.

Otroci ne upoštevajo omejitev, ker se borijo z močnimi čustvi ali nezadovoljenimi potrebami in sami temu niso kos. Sporočajo vam, da nujno potrebujejo pomoč, vendar za to še nimajo pravih besed.

Če se omejitev nanaša na nekaj zelo pomembnega, kot je npr. tepež, morate trdno vztrajati pri svojem. Če boste težavo ignorirali, bo otrok moral svoje neprimerno vedenje stopnjevati, dokler se ne odzovete, kar pa seveda ni zaželeno. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj je permisivno starševstvo zabloda.

Toda vztrajanje pri mejah še ne pomeni kaznovanja. Kazen namreč ne cilja na vzrok neprimernega vedenja in ni nobeno zagotovilo, da se to vedenje na bo v prihodnje še pojavljalo. Ko se na neprimerno vedenje odzovete s kaznijo, dajete otroku vedeti, da je poreden in se ne zna obvladovati. Na žalost otroci verjamejo vsemu, kar jim povemo o njih samih in tako so ujeti v začaran krog. Če verjamejo, da so poredni, se bodo tako tudi vedli. Otroci si obupno želijo ustreči staršem, zato sodelujejo tudi takrat, ko jim to ravno ne diši. Poseganje po kazni pa spodkopava dober odnos med staršem in otrokom.

Absolutno nedopustno je, da triletnik tepe dojenčka. Na srečo pa kazen ni edini način, da dosežete svojo zahtevo. Poskusite z naslednjo taktiko:

1. Približajte se otroku in ga fizično ustavite. Primite njegovo roko in ne bodite jezni. Prijazno vendar odločno mu povejte, da ne sme tepsti, saj to boli.
2. Prepoznajte čustva in potrebe, ki se skrivajo za otrokovim vedenjem. Dajte mu vedeti, da ga imate radi in mu želite pomagati. Poslušajte, kaj vam ima za povedati. Bodite sočutni in razumevajoči.
3. Ponudite mu alternativo. Otroku predlagajte, kaj lahko naredi namesto tepeža, ko se tako počuti. Npr. »Povej mi kaj želiš in ti bom pomagala.«

Poglejmo si še na konkretnem primeru, kako te tri korake uporabite v praksi.

Triletnik udari dojenčka med hranjenjem. Jezni ste, vendar pa veste, da je agresija pravzaprav znak strahu. Otrok se boji, da ga nimate več radi, zato se znaša nad dojenčkom. Gre za močna čustva, ki pa jih je mogoče obvladati.

Globoko vdihnite in recite: »Udarci bolijo. Ne dovolim, da tepeš sestrico. Zdi se mi, da si želiš tudi ti biti v mojem objemu. Vidim, da si zelo vznemirjen. Lahko se stisneš k meni in gledaš knjigico, medtem ko dojim sestrico. Ko končam pa se bova igrala. Velja?«

Tak pristop deluje, vendar ne zmeraj. Če je otrok preveč vznemirjen in so čustva, ki ga prevzemajo premočna, se bo namrščil in poskusil znova udariti. Kaj narediti v tem primeru?

Vztrajajte pri svoji zahtevi in poskrbite za varnost otrok. Primite ga za roko ali se s telesom postavite med trietnika in dojenčka. Ker dojite, je to nekoliko težje, vendar vseeno izvedljivo. Dojite stoje, tako da otrok ne bo mogel doseči dojenčka. Na tak način vztrajate pri svoji zahtevi, da ne sme tepsti sestrice. Ne gre za uporabo sile ampak lastnega telesa, s čimer preprečujete neželeno vedenje.

Dajte otroku vedeti, da ste slišali njegov klic na pomoč. Dovolite mu, da varno izrazi globino in težo svojih čustev. Recite npr. »Rad bi mi pokazal, da se ne počutiš dobro, zato tepeš sestrico. Vem da ti je težko, ko potrebuješ mojo pomoč, pa se ti ne morem posvetiti. Nič ni narobe s tem, da si jezen, toda ne dovolim, da raniš sestrico. Svojo jezo lahko izraziš tudi s topotanjem. Poskusi, kako močno lahko topotaš.«

Otroka ne pošljite v svojo sobo, da se ohladi. To ne pomaga. Vi ste tisti, komur mora pokazati svojo jezo in vznemirjenost. Vi ste tisti, od katerega potrebuje razumevanje. Mogoče bo otrok  zatopotal le nekajkrat, saj se mu bo zdelo čudno ali pa se ne bo počutil dovolj varnega, da do konca izpiha svojo frustracijo. Opogumite ga, pokažite mu, da sprejemate njegova čustva: »Moraš biti pa res zelo jezen, da tako močno topotaš. Wow!« Medtem ko se pritisk v otroku sprošča, se lahko usedete nazaj na kavč in dokončate dojenje sede. Sedaj se morate spet povezati z otrokom: »Pridi k meni in me poglej v oči. Nekaj ti moram povedati.«

Ko se vam pridruži na kavču, ga objemite, poglejte ga v oči in recite: »Hvala, da si mi pokazal, kako se počutiš. Sedaj razumem, da si vznemirjen, ker želiš biti z mano, vendar se ti trenutno ne morem povsem posvetiti, ker dojim sestrico. Želim ti povedati, da te imam najraje na celem svetu. Tudi če imaš sedaj sestrico, nimam tebe nič manj rada kot prej. Kakor hitro končam z dojenjem, se bom igrala s tabo. Stisni se k meni, medtem ko dojim in bova prebrala knjigico. Potem pa se bova igrala.«

Tako. Uspelo vam je. Dosegli ste, da otrok upošteva mejo in poslušali ste, kaj vam želi povedati. Najtežji korak je otroka naučiti, da se spopade z močnimi čustvi in strahovi, ki podžigajo agresivno vedenje. Delo na tem se prične v trenutku, ko odložite dojenčka in se stoodstotno posvetite sinu.

Bodite pozorni na spremembe v otrokovem življenju, ki lahko sprožijo neprimerno vedenje. Delujte preventivno:

• dajte otroku možnost, da vam brez strahu pokaže in izrazi svoja občutja.
• ohranjajte močno povezanost med vami in otrokom. Mogoče se vam zdi, da je vajina vez trdna, toda močna čustva vržejo otroke s tira in hitro izgubijo občutek povezanosti.
• spremljajte otrokovo razpoloženje. Tako boste hitro zaznali, ko se bo počutil nesrečno in boste lahko takoj ukrepali.