Jaz sem normalen, pa me niso vzgajali tako!
»Mene moja mama ni vzgajala tako, kot vi predlagate, ampak sem vseeno bil vzgojen tako, da sem normalen. Otrok se hitro uči in ne potrebuje konstantne podpore staršev.« je bil zadnjič eden od komentarjev na moj zapis o tem, da je pomembno da se otrok, ko joka, ob starših nauči samopomiritve. Redko kateri starš je 30 let nazaj znal tako vzgajati. O tem se več govori šele v zadnjih letih, saj so sodobne raziskave možganov potrdile in razložile, kar so mnogi avtorji govorili že v prejšnjem stoletju (npr. John Bowlby v svoji teoriji o navezanosti).
Odnosi v primarni družini so eden od ključnih elementov pri gradnji otrokovih notranjih modelov (kdo sem jaz, kdo so drugi, kako varen je svet), na podlagi katerih potem otrok živi skozi celo svoje življenje in v skladu s tem deluje. Prav tako starševi odzivi pomagajo otroku, da sčasoma zmore samoregulacijo (samopomiritev) in da lahko preko izkušenj tvori možganske povezave, ki mu prav tako omogočajo, da se lahko kot odrasel v stresnih situacijah ustrezno odziva in da zmore čim bolj uspešno reševati vsakodnevne izzive v življenju.
Več kot 10 let sem delala v svoji zasebni praksi psihoterapijo in Imago partnersko terapijo in tudi iz prakse vam lahko povem, da je veliko ljudi “normalnih”, vendar z mnogimi težavami, ki so po mojem mnenju zelo povezane z nezmožnostjo samoregulacije v določenih življenjskih situacijah. V partnerskih odnosih se to kaže v konfliktih, ko eden ali oba pretirano odreagirata in nista zmožna “trezno” razmišljati. To vodi do neustreznih reakcij, ki odnos še bolj rušijo, namesto da bi se prav v takšnih situacijah partnerja še bolj povezala in si pomagala. Enako rušilne in škodljive so tudi reakcije, kjer posameznik otopi in sploh ne čuti sebe. Vse to so preživitvene strategije, ki so posledica tega, da posameznik v času odraščanja ni razvil ustreznih strategij, kako se soočati s situacijami, ki so neprijetne, težke ali celo boleče.
Tudi pri mnogih odvisnostih (hrana, kajenje, alkohol, droga) je prav tako prisotna nezmožnost samoregulacije v neprijetnih in težkih situacijah, zato posamezniki takrat, ko ne zmorejo ravnati s strahom, nemočjo, žalostjo, grozo, … ki je v njih, posežejo po zunanjih (škodljivih) viri, ki jim v tistem trenutku omogoča pomiritev ali celo otopitev neprijetnih čustev in občutkov, ki jih ne znajo “predelati in odložiti” na drugačen način. Če pogledate koliko antidepresivov, pomirjeval in drugih tablet se samo v Sloveniji predpiše vsako leto, potem boste lahko videli, da je prostora za izboljšave še zelo veliko.
Moj namen ni ta, da učim mamice, kako naj še bolj “problematizirajo” otrokove čustvene izbruhe, temveč ta, da sčasoma širša populacija resnično razume dinamike, ki se preigravajo v primarnih družinah, da se z njimi naučijo ravnati ter da jih začnejo bolj uspešno naslavljati in reševati. To bo otrokom omogočilo, da bodo, ko odrastejo, veliko bolj opremljeni za izzive, ki bodo del njihovega življenja in da se bodo znali soočati s tistimi situacijami, ki so neprijetne, težke, boleče, ki pa jih v življenju ni malo.
Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.
Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.
Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
- Jok je razbremenitev in mehanizem za preprečevanje travme - 6. 4. 2022
- Otopelost - 11. 11. 2021
- Kako spodbuditi otroka k sodelovanju? V pomoč vam bodo ta tri orodja - 6. 3. 2021