Današnja vzgoja: zmedena
Kaj vse starši počnemo narobe, kaj vse otrokom škodi in kako grozni so današnji otroci – zadnje čase lahko na vsakem koraku prebiramo in slišimo nekaj na to temo. Tudi internet je prinesel svoje. Se vam zdi, da je res šlo vse samo na slabše ali smo na ta vidik le bolj pozorni?
To splošno vzdušje ustvarja pritisk na starše, ki so od vseh nasvetov že zmedeni, konkretne pomoči pri vzgojnih izzivih in stiskah pa ne najdejo. Današnja vzgoja, ki je še včeraj bila permisivna, postaja vse bolj zmedena.
Permisivna vzgoja s kaznijo za sladico
Mlade starše je danes najbolj strah, da bo njihov otrok razvajen in delujejo iz tega strahu, včasih tudi v drugo skrajnost. Veliko se namreč govori in piše o škodljivosti in razširjenosti permisivne vzgoje, kljub temu pa večina staršev pri nas uporablja fizično kazen. Mnogi tudi javno zelo zagreto zagovarjajo avtoritarne vzgojne prijeme. Takšna kazen je poleg tega del naše tradicije in žal nekaj običajnega, le različno pogosto se je starši poslužujejo (neozirajoč se na dokazano škodljive posledice). Da ne omenjamo bolečih besed, zapiranja v sobo, namernega ignoriranja in drugih alternativ.
Vendar nič ne zaleže, zato bo treba nad današnjo nevzgojeno mladino kar s pasom, učiteljem pa bomo spet dali v roke palico? Najbolje, da se vrnemo stoletje nazaj, takrat so zares znali spoštovati avtoriteto (ki je, mimogrede, temeljila le na strahu). Pa je to res najboljši način ali bomo raje začeli iskati srednje ali še raje – boljše poti?
Nostalgične zablode
Veliko je nostalgičnih in posplošenih razmišljanj o tem, kako je bilo včasih. Ko smo bili mi majhni, je bilo vse super, mi smo bili krasni otroci, danes pa “nič ne štima”. Seveda je bilo drugače, vendar… Danes očitno vse delamo narobe, tudi branje knjig o vzgoji naj bi bilo škodljivo. Pomembna je le zdrava kmečka pamet, za katero vsak zase misli, da jo ima dovolj, tej pa ponavadi manjka predvsem samokritičnosti …
O vzgoji se učimo sproti, ne vemo vsega in ne storimo vedno tako, kot bi bilo najbolje. Včasih je pretežko. Nismo namreč popolni in popolnost tudi ni cilj. Le svojo zmotljivost in trenutke nemoči kdaj priznajmo, to bo dovolj. Ko se opravičimo, veliko naredimo za odnos z otrokom. Odnos pa je tisti, ki v resnici vzgaja in ki bo trajal dlje kot pa naša in otrokova slaba volja.
Psihologi pravijo, da nismo postali v redu odrasli, ker smo dobili enkrat po “ta zadnji”, ampak kljub temu. Zaradi vsega ostalega, kar je v našem otroštvu prevladovalo. Tisti, ki so bili pogosteje ali bolj tepeni ali psihično zlorabljeni, načeloma danes niso v redu. Res pa je, da večina o svojih težavah ne govori in morda ne vidimo, kako jih je zaznamovalo za vse življenje. Marsikdo sicer ni razvajen, ima pa težave z nizko samopodobo, občutki krivde in potlačeno jezo, če že ne kaj hujšega.
Razumljivo je, da mnogi ne znajo ali ne zmorejo vzgajati drugače kot s popuščanjem in s silo, ker nimajo boljšega zgleda iz svojega otroštva. Pravijo, da so si udarec tudi zaslužili. Vendar, roko na srce, nihče, ki ga imate radi in ki je popolnoma odvisen od vas, si zaradi ene otroške napake ne zasluži udarca.
Lahko pa seveda razumemo, oprostimo in spoštujemo starše zaradi vsega, kar so naredili za nas, z dobrimi nameni in po najboljših močeh.
Ponesrečena kombinacija popuščanja in kaznovanja
Medtem ko je avtoritarna vzgoja tista “stara šola”, za katero je značilen stalen nadzor nad otrokom, pogosto kaznovanje, ukazovanje, pa tudi grožnje, vpitje, poniževanja in obtoževanja, je permisivna vzgoja druga skrajnost. Temelji na dopuščanju vsega, popuščanju pri mejah, pogojevanju in podkupovanju.
Opisujejo celo dva tipa “mehkih” permisivnih družin (B. Coloroso v knjigi Otroci so tega vredni). Pri prvem je otrok center družine, starši se z njim ves čas ukvarjajo in se trudijo ustreči vsem njegovim zahtevam. Pri drugem tipu pa so otroci prepuščeni, da počnejo, kar želijo, saj starši zanje nimajo ali si ne vzamejo časa, morda kompenzirajo z darili (ne omejujejo časa pred ekrani, sladkarij ipd.) in jih čustveno zanemarjajo.
Ponesrečena kombinacija obeh vzgojnih stilov in nihanje iz enega v drugega je vsem dobro znana praksa. Gre za scenarije, ko otrokovo vedenje toleriramo in popuščamo, dokler ne izgubimo živcev in kontrole nad svojimi čustvi.
K praksi – kako popuščanje vodi v kaznovanje
Malček je nemogoč, divja in uničuje stvari, mi pa smo utrujeni, odklopimo in pustimo, da počne, kar želi – skače po kavču, razmetava, vpije, uničuje stvari. Nekajkrat zažugamo z “nehaj”, kar tudi sicer pogosto ponavljamo, ampak praktično vse presliši. Nismo stopili do njega in ga pogledali v oči. Tako obupamo in mu še naprej dovolimo, da razgraja dalje. Potem pridemo do točke, ko imamo vsega dovolj, ko “prestopi vse naše meje”, takrat izgubimo živce, se začnemo na ves glas dreti in ga pošljemo v sobo ali pa dobi po riti ali za ušesa. Ker ga to preseneti, je v šoku in se morda za trenutek umiri … Kako se je ob tem počutil in kaj se je naučil iz take izkušnje, se niti ne vprašamo. Zmeden je in mi se počutimo slabo.
Se zgodi, vendar je velika škoda, če ne znamo reagirati tudi drugače. Ali če “vzgojne” kazni upravičujemo kot nujno potrebne.
Doslednost in disciplina ali kako na lepši način doseči, da te otrok jemlje resno
Enostavno je postavljati meje, prepovedi in pravila. Težje je pri njih vztrajati! Gre za to, da smo dosledni in pri postavljenih mejah vztrajamo bolj, kot so pri svojih zahtevah in prošnjah vztrajni naši otroci. Zato postavimo le tiste meje, pri katerih bomo zmogli biti dosledni. To pomeni, da ne popuščamo kar tako ,“ne” ostane “ne”, “ena risanka” se konča po prvi risanki in tako otrok ve, da resno mislimo. Na naše besede se začne odzivati hitreje, ker se že vnaprej zaveda, da bomo mi tisti, ki bomo bolj vztrajni in zato meje tudi redkeje preizkuša.
Imamo več možnosti. Lahko ga fizično premaknemo, lahko ga objamemo, lahko ga poslušamo in počakamo ob njem, lahko se skupaj usedemo, pokažemo mu lahko, kako bi stvar naredil bolje, kaj bi bilo boljše … Sicer pa je pomembno (kot pravi E. Pentley v knjigi Z otrokom lahko sodelujemo), da se držimo izrečenih besed in obljub, otroku pa izkažemo oporo.
Če se sami držimo svojih pravil, izjemoma popuščamo oziroma jih razumno prilagajamo, če ostajamo pri postavljenih mejah, potem redko pride do potrebe po kaznovanju. Morda se sliši enostavno, vendar je ponavadi v praksi to najtežji način. Zahteva več energije in dela na sebi, da lahko v dani situaciji izklopimo “avtopilota” in ravnamo bolj zavestno in premišljeno.
Kako doseči, da otrok želi sodelovati?
Na kratko:
Namesto popuščanja bodite bolj dosledni, namesto kaznovanja bodite bolj vztrajni. Takoj, ko se izbruh pomiri, se pogovorite. Začnite se dogovarjati.
Jasno in odločno postavite meje in pravila in pri njih vztrajajte.
Mirno in razumevajoče, kadar se le da. Niti najmanj ni potrebno, da ste grobi.
Nasprotno, otroku lahko pokažete razumevanje in sočutje tudi kadar je glasen, jezen in nemogoč, ker nekaj ni bilo po njegovo. Ne le vzgoja, tudi odraščanje ni enostavno.
Izbirajte bitke, ni čisto vsaka malenkost vredna vaše energije in otrokove dobre volje.
Vprašajte ga, kako se počuti, objemite ga, dotik človeka najhitreje pomiri. Povejte mu, da ga imate radi tudi takrat, ko se zdi, da si to najmanj zasluži. Ravno takrat to najbolj potrebuje.
S sočutjem ga učite sočutja do sebe in do drugih.
Verjemite vanj, da je lahko boljši.
Zaupajte mu in mu dajte možnost, da sam reši težavo. To krepi njegovo notranjo motivacijo.
Pokažite mu, da tudi vi niste popolni – opravičite se, ko vam je žal.
Ne zahtevajte spoštovanja, ampak si ga prislužite in ga tudi pokažite.
Vlagajte v odnos. Bodite opora in čim boljši zgled.
Vodite in učite s pozitivno avtoriteto.
Bodite si blizu.
Zavestna, sočutna, pozitivna ali čustveno inteligentna vzgoja
Ali kakorkoli že želite poimenovati to tretjo in težjo pot. Verjemite, pri vzgoji je veliko drugih, boljših pristopov in načinov, le veste ne zanje.
Morda pa je ravno to tisto, kar ljudje vedno bolj spoznavamo in počnemo bolje kot včasih?
Berite, iščite, poiščite boljše rešitve, najdite oporo, vprašajte za nasvet, brskajte, sposodite si dobro knjigo, bodite odprti za nova znanja, poglobite se vase in v svoje občutke in dejanja, poizkusite drugače, ustavite se, pogovarjajte se z drugimi …
Verjemite pa le tistemu, kar v srcu čutite, da je prav.
Otroci nam bodo nekega dne hvaležni, pa čeprav bomo na to dolgo čakali.
Ko ste na dobri poti, to začutite. Ko vidite, da v odrašča v dobrega človeka, se zaveste, da je vredno. Naj vam bodo cilj raje prave vrednote, ne pa popolna ubogljivost.
Nekega dne boste verjetno ponosni na svojega otroka, poskrbite, da boste lahko ponosni tudi nase. Vsekakor pa ne pozabite in se spomnite vsak dan: Dobri starši ste!
- Drage mame, vaš partner ni vaš otrok (in obratno) - 4. 2. 2018
- Starševska ljubezen krepi otrokov imunski sistem - 24. 10. 2016
- Današnja vzgoja: zmedena - 4. 8. 2016