Otrok udarja, grize, praska – kako se pravilno odzvati

Mi smo odrasli. Oni so otroci. Učijo se živeti po naših pravilih in se vesti tako, kot se od njih pričakuje. Imajo prirojeno, instinktivno potrebo po izražanju lastne volje, vendar pa ne znajo nadzirati svojih vzgibov. Zakaj v tako zapleteni situaciji nekateri starši udarjanje, grizenje in praskanje razumejo kot odraz nevzgojenega otroka, posebej takrat, ko so otroci mlajši od štirih let?

Otrok udarja, grize, praska - kako se pravilno odzvati
Foto: AngryJulieMonday

Otroci nas zelo lahko vržejo iz tira, zato se mnogi starši, namesto da imajo vedno v glavi, da so odrasli in da je delo otrok, da se obnašajo kot otroci, spustijo na stopnjo triletnika in pričnejo tudi sami kričati in včasih celo otroku vrnejo udarec. To lahko reši težavo v tistem trenutku, a bo v bistvu samo poslabšalo situacijo. Tistega trenutka, ko izgubimo kontrolo nad samim seboj, otrokom prenehamo biti avtoriteta. Ker oni zelo dobro čutijo in se zaradi tega počutijo negotovi, a vendar močni. V takih situacijah kazni povzročajo strah, nezaupanje, zavračanje.

In na koncu, taki postopki ne dajejo rezultatov, ker ne obravnavajo tistega, kar bi vam otrok rad sporočil, to pa je, da jim je obupno potrebna vaša POMOČ pri izražanju svojih čustev.

Vaše stališče in pogled na to

Če ste vi kot odrasla in zrela oseba v stanju sprejeti vedenje svojega otroka kot začasno “neprištevnost”, klic na pomoč, postane v takih situacijah vaša vloga bolj jasna in boljša. Ko to dojamete, vam postane smešna že sama misel, da bi na njihovo slabo vedenje reagirali z: “Kako se lahko tako obnašaš do mene! Jaz sem tvoja mati, vse naredim zate!”

Namesto tega kot odrasla in razumna oseba rečete “Vidim, da ti je težko prenehati z udarjanjem, zato ti bom pomagala tako, da te primem za roke.” Ali pa lahko rečete: “Ne bom ti dovolila, da mlatiš. Ti si tako razburjen, da sem morala umakniti telefon stran od tebe, ko si ga hotel vzeti in se igrati z njim. Počakajmo, da se umiriš, pa ga boš dobil.” ali pa “Ne bom ti dovolila, da me grizeš. To boli. Spustila te bom dol in ti dala nekaj, da boš lahko grizel in da se nihče ne bo poškodoval.”

Sidro

Skrivnost je, dragi moji starši, ravno v tem, da otroku dovolite, da v nadzorovanem okolju sprosti svoje občutke. Otroci to počnejo tako, kot znajo, ker se nadziranja občutkov učijo šele, ko so starejši. Drugače ne znajo. Če pa jih vi silite, da občutke zatrejo, če na njihov klic na pomoč odgovorite s kričanjem, agresijo, ignoriranjem, ne bo nič bolje. Vaša pomoč pri izražanju besa, žalosti ali strahu je zanje samo sidro, ki jih drži na varnem, vaša potrpežljivost in razumevanje pa sta edino, kar jim lahko pomaga, da se bodo nekega dne s čustvi naučili sami pravilno spopadati.

Ko pa gre val jeze in besa mimo, vas še naprej potrebujejo, da jim poveste, da so njihova čustva normalna, da jim oprostite in jih razumete.  Sicer pa, kako smo sploh lahko jezni na nekoga, katerega izbruhi čustev so večji od njega samega?

Lepota takega načina pogovora na otroške “izpade” je, da se otroci ob starših, ki ne izgubijo nadzora, počutijo varne. Vedo, da nas njihovo vedenje ne bo vrglo iz tira in vedo, da imajo oporo pri izkazovanju svojih čustev.

Poleg gotovosti, da bosta mama in tati vedno pomagala, ko bo treba, celo takrat, ko sami nismo najboljšega razpoloženja, se otroci počutijo sposobne boriti, brez strahu, da bodo naredili napako in da razvijajo samozaupanje.

In končno, otrokom ne smemo dovoliti vsakega vedenja, to ni bistvo tega besedila. Odločno postavljanje mej, z upoštevanjem otrokove osebnosti, je najboljši način, da jih naučimo razumeti svet, v katerem živijo in da se v njem počutijo varne.

A.C.

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor