Nisem bil jaz! Kako postopati ob otrokovih lažeh?
V določenih obdobjih razvoja gredo laži z roko v roki z malimi otroki. Laži so celo potrebne za ustrezen spoznavni razvoj otrok. Starejši otroci uporabljajo laž bolj premišljeno kot mlajši in nas velikokrat tudi prinesejo naokoli, ko nam rečejo, da so naredili domačno nalogo le zato, da gredo lahko ven. Zahvaljujoč laži pridobijo korist, ki je z iskrenostjo ne bi dosegli.
Prve laži se pojavijo pri starosti 3 – 4 let, v obdobju, ko se domišljija in realnost popolnoma prepletata. Te prve laži nastopajo v procesu raziskovanja svojih in tujih misli, pri čemer se otrok začne zavedati, da njegove misli pripadajo samo njemu, in da mora za komunikacijo z drugimi vedeti, kaj vedo drugi.
Druga oblika laži so tiste, ki jih otroci uporabljajo, da se izognejo oštevanju, npr. »Nisem bil jaz, bil je Matic …« ipd. Tudi v teh primerih je bolje, da se ne razburjamo preveč in otroka ne kaznujemo prestrogo. Kazen bo zelo verjetno le povečala verjetnost, da se bo spet zlagal – ravno iz strahu pred kaznijo.
Otroci redkeje lažejo z jasnim namenom prizadeti koga. Pogosteje laži uporabljajo kot obliko igre ali kot način izogibanja negativnim posledicam. Pogosto lažejo tudi zaradi socialnega pritiska, da se uveljavijo med svojimi vrstniki ali da se izognejo neprijetni socialni situaciji.
Kako spodbujati iskrenost pri otrocih?
- Veliko lahko naredimo že s svojim zgledom. Da bi otroci lahko razumeli, kako pomembna je iskrenost in kako škodljive so laži, morajo videti, kako so njihovi starši do njih iskreni. To ne pomeni, da moramo otrokom povedati VSE; v določenih situacijah jim je treba nekatere stvari tudi zamolčati ali jih povedati na prilagojen način.
- Otroku raje ne govorimo, da je »lažnivec«. S tem smo do njega nepošteni, saj zagotovo ne laže vedno; ta izraz pa tudi ne pripomore k ničemur, še najmanj k vzgoji. Če otroku konstantno govorimo, da je lažnivec, lahko razvije prepričanje, da je to njegova identiteta in da tega pri sebi ne more spremeniti.
- Ignorirajmo trivialne laži. Mnoge mini laži so preprosto oblika igre, zato jih lahko mirno preslišimo in kvečjemu poudarimo pomen iskrenosti.
- Otroku moramo zagotoviti pogoje, da lahko pove resnico. Sploh, ko gre za večje in resnejše laži, npr. laži v povezavi z denarjem ali z osebnimi stvarmi visoke vrednosti, moramo dati otroku priložnost, da razloži, kaj se je zgodilo v resnici, preden mu začnemo pridigati. Pomembno je tudi, da opazimo, kdaj bi se otrok lahko zlagal, pa je raje povedal resnico, ter da ga takrat pohvalimo.
- Laži ne obravnavamo v javnosti. O njih se pogovarjamo na samem, da se otrok ne počuti osramočen pred drugimi.
- Izkoristimo lahko poučne zgodbe, ki govorijo o pomenu iskrenosti in neprimernosti laži. Vsem znana je pravljica o Ostržku, ki mu nos z vsako lažjo bolj raste. Zgodba je poučna z vidika tega, kakšne posledice imajo laži in kako lahko ena laž vodi v drugo, dokler se ne znajdemo v zmešnjavi, iz katere ne vidimo poti ven.
Resnicoljubnost oz. zmožnost povedati po resnici je osnova za učenje drugih vrednot kot so npr. zaupanje, pravičnost ali odgovornost. Kljub temu se vsi poslužujemo belih laži in nismo vedno povsem iskreni do drugih. Krmarjenja med iskrenostjo in potvarjanjem realnosti pa se učimo skozi vse življenje.
Tina Mliharčič
- Mami, oči – dolgčas mi je! - 8. 8. 2017
- Konec veselja – šola - 27. 9. 2016
- Nisem bil jaz! Kako postopati ob otrokovih lažeh? - 31. 8. 2016