Asertivnost pri otrocih – pomagajmo jim, da se uprejo pritiskom sovrstnikov

Vaš otrok počasi postaja ali je že najstnik in opažate, da mu/ji vrstniki postajajo vse pomembnejši in da preživi z njimi vse več časa. Radi bi, da je vaš otrok družaben in da se druži z vrstniki, vendar se včasih bojite, da bi bil vpliv vrstnikov lahko negativen. Pogosto slišimo, da otroci čutijo pritisk vrstnikov, ko gre za kajenje cigaret, uživanje alkohola in drog, kot tudi pritisk, ki je vezan na zgodnje spolne odnose ter različna družbeno nezaželena vedenja. Realno je, da če se najstnik občasno srečuje s takšnim vedenjem v vrstniških skupinah, bo v skušnjavi, da bi se jim pridružil in morda tudi pod pritiskom s strani vrstnikov. Kako naj mu(ji) pomagamo, ne da bi otroka izključili iz sveta vrstnikov, kar vsekakor ni nobena rešitev.

Asertivnost pri otrocih - pomagajmo jim, da se uprejo pritiskom sovrstnikov

Obstaja več zaščitnih elementov, ki se razvijajo med odraščanjem, asertivnost je en pomembnejših. Preprosto povedano, če želite pomagati svojemu otroku, da se učinkovito upre pritisku vrstnikov, ga (jo) naučite, da se postavi zase.

Asertivnost je veščina aktivnega zavzemanja za svoje pravice brez ogrožanja pravic drugih ljudi. Vključuje fino (pre)poznavanje svojih čustev, potreb in meja v odnosu do drugih ljudi ter njihovo odprto in iskreno komuniciranje z njimi. Razumevanje asertivnosti je lažje, ko pogledamo še druga dva načina vedenja v družbenih interakcijah – agresivno in pasivno vedenje.

Pri agresivnem vedenju se oseba zavzema za svoje pravice, se bori, da bi uresničila želje, vendar pri tem običajno ogroža pravice drugih. Drugi se zaradi takega vedenja počutijo prestrašeni ali jezni in zato pogosto odhajajo iz takega odnosa ali pa tudi sami postanejo agresivni, tako da obstaja velika verjetnost konflikta. Posledično taka oseba dobi, kar si je želela, vendar pa dolgoročno nastradajo odnosi z drugimi ljudmi. Osebe, ki se vedejo pasivno, se praviloma odmikajo od možnih konfliktov, se ne borijo za svoje pravice in postavljajo potrebe in pravice drugih ljudi pred svoje. V želji, da bi ohranili odnos in ga ne bi ogrozili, se ne zavzemajo zase. Na žalost se zaradi tega pogosto počutijo slabo, izkoriščeno in bedno ter pogosto zamerijo drugim, da več ne pazijo nanje, zato so ogorčeni na druge. Pogosto jim je lažje povsem zapustiti odnos, kot pa se soočiti in odprto povedati, kaj jih moti. No, tudi takšen odnos ni posebno pri srcu tistim, s katerimi so v odnosu. Pogosto imajo občutek, da morajo “hoditi kot po jajcih”, ker jim ta oseba ne bo povedala, ko jo nekaj moti, zato morajo vedno paziti. Ali pa imajo občutek krivde, a ne vedo točno, kaj so naredili narobe ali pa jih tako vedenje jezi (“naj že enkrat pove, kaj želi”, “sam si je kriv, ko jim pa pusti, da mu to počnejo”), tako da spet trpi odnos in obstaja verjetnost konflikta ali prekinitve odnosa.

Največ spoštovanja pri drugih vzbuja asertivno vedenje. Asertivna oseba bo iskreno povedala, kaj jo moti in tudi kaj ji je pri drugih všeč, pazi, da ne rani čustev drugih, a tudi zahteva, da se drugi do njega vedejo s spoštovanjem. Osnovni cilj asertivnega vedenja je komuniciranje, tako da asertivna oseba spoštuje sebe, svoja čustva, potrebe in meje in tudi čustva, potrebe in meje drugih ljudi. Drugim je z njimi lahko, vedo, pri čem so, ne morajo posebej paziti na tako osebo, ker vedo, da sama pazi nase in se jim ni treba bati, ker vedo, da jih taka oseba spoštuje. Taka komunikacija zmanjšuje verjetnost za konflikte in pospešuje njihovo učinkovito reševanje, odnosi pa so pogosteje zadovoljivi in se uspešneje ohranjajo.

Osnovna stvar, ki jo lahko naredite za svojega otroka, da bi postal asertiven, je, da to veščino vadite tudi sami. Otroci se učijo po vzoru in če se vi vedete agresivno, pasivno ali asertivno, je veliko večja verjetnost, da se bo tudi vaš otrok vedel enako. Glede na to, da je asertivnost veščina, se jo lahko naučijo tako otroci kot odrasli.

Za začetek razmislite, kaj vas moti in pričnite komunicirati. Pri tem je dobro čim več govoriti o sebi in čim manj kritizirati drugo osebo. Tako obliko komunikacije uporabite tudi s svojim otrokom. Torej, bolje je reči: “Jezi me, ko ne pospraviš svoje sobe. Želim, da no narediš takoj.” namesto “Zakaj nikoli ne pospraviš svoje sobe, vedno moram jaz. Prav len si!” Od otroka tudi zahtevajte, da vam pove, kaj želi, kako se počuti, kaj ga moti. Pri tem je pomembno, da to tudi spoštujete. To ne pomeni, da boste vedno naredili, kaj otrok želi, lahko pa spoštujete, kako se počuti. Npr. asertivno in spoštljivo do otroka je, ko mu rečete: “Razumem, da si jezen, ker ti ne dovolimo, da ostaneš dlje časa zunaj, a smo se odločili, da bomo spoštovali zakon in da moraš do 11. ure biti doma.”

V redu je otroka tudi učiti pogajati o stvareh, ki se jih tičejo in kjer lahko imajo pravico do glasu in kjer odločajo o tistem, kar je njihova odgovornost. Tako bomo praviloma najstnika pustili, da sam izbira frizuro in oblačila, pogajali se bomo z njim o tem, če se lahko in kdaj se lahko tetovira (npr. ko bo polnoleten ali z neobstojnimi barvami), vendar pa ne bo imel pravice glasu pri stvareh, kjer je odločitev samo na nas (npr. ne sme piti alkohola pred polnoletnostjo, ne sme biti zunaj po 11. uri do določene starosti, mora iti v šolo …). Jasno razmejevanje in prevzemanje odgovornosti ravno tako spada v asertivno vedenje. Asertivnost spodbujamo tudi, ko spoštujemo njegovo mnenje, stališča, ki so drugačna od naših in njegovo posebnost.

Še nekaj primerov asertivnega vedenja:

  • sprejemanje in dajanje komplimentov (iskreno)
  • iskanje pomoči ali informacij, ki jih potrebujemo
  • izražanje nestrinjanja z mnenjem nekoga
  • reči ne, ko česa ne želimo narediti
  • povedati, kako se počutiš in kaj misliš
  • sprejeti različno mnenje
  • govoriti pred skupino
  • gledati v oči, govoriti tako, da nas jasno slišijo

Vsa ta vedenja je pomembno pri otroku prepoznati in jih podpreti tako v družini kot izven nje, da bi jih lahko bil sposoben uporabiti, ko bo v skupini sovrstnikov. Pretirana poslušnost je morda ugodna za starše, vendar pa ni cilj vzgojiti osebe, ki se z vsemi strinja in vsem popušča, tako da je bistveno, da ima otrok tudi staršem pravico povedati, kaj misli, kaj čuti in da to starši spoštujejo in želijo slišati. Pomembno je, da vidi, da se tudi starši zavzemajo zase, ker se tako uči, da je to v redu in da ima tudi sam pravico tudi sovrstnikom reči ne.

Tanja Dejanović Šagadin/Tesa

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor