Potencial otrok z zaostankom v razvoju
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Nadaljevanje prispevka Otrok je velika odgovornost
Le-ti imajo pogosto, lahko tudi zaradi določenega bolezenskega stanja, nižje razvojne potenciale od svojih vrstnikov. Če jih prepustimo vsakdanjemu okolju, kjer se stimulacije dogajajo naključno, je seveda neizbežno, da ti otroci ne bodo uspeli razvojno slediti svojim vrstnikom. Druga možnost je, da stimulacijo načrtujemo in jo izvajamo ciljno usmerjeno in z delom pripeljemo svojega otroka do ali celo preko razvojne stopnje svojih vrstnikov.
Terapije, ki jih v okviru zdravstvenega sistema dobijo taki otroci, so veliko premalo. Terapevti si lahko vzamejo le omejeno količino časa za posameznika. Če bi bil pristop individualiziran, bi zaradi specifike posameznika nastalo neskončno možnosti, česar pa zdravstveni sistem ne bi zmogel. Čas, ki ga lahko medicina nameni našemu otroku, je zelo omejen. To še posebej občutimo starši otrok z razvojnim zaostankom in imamo pogosto občutek, da premalo naredijo za našega otroka.
Kljub vsemu pa je diagnostika zelo dobra. Medicina danes premika meje neverjetnega. Tehnologija se hitro razvija, zdravniki imajo ogromno znanja in izkušenj.
V družinah, kjer otroci normalno dohajajo razvoj, običajno obstaja občutek spontanosti razvoja, vse se dogaja v rokih, po pričakovanju. V primeru družin z otroki z zaostankom v razvoju pa je čas naš največji sovražnik in nas stalno prehiteva. Običajno sledi zaskrbljenost v smislu, kako bo otrok zadostil družbenim in socialnim standardom, kako bo šel v vrtec in šolo, kako ga bodo sprejemali vrstniki, ali bo lahko kdaj sploh samostojen …
Zato je potrebno zavzeti drugačno perspektivo:
Otrokove težave nam ne smejo predstavljati problema, pač pa izziv
»Lahko je reči,« si verjetno mislite.
Seveda ni enostavno, sploh za mame otrok z razvojnim zaostankom, ki gremo skozi različne faze, od šoka, zaprepadenosti, jeze, žalosti, utrujenosti … Starši takšnih otrok vedno znova poslušamo, kako naš otrok ne dosega mejnikov, kje še zaostaja in česa ne bo zmogel in ne vem še kaj. In taki komentarji nas lahko zelo potrejo.
Skozi prav tako izkušnjo sva šla tudi midva z možem. A kmalu sva se odločila, da bova sledila intuiciji in poslušala samo tiste, ki v najino hčer in njen potencial verjamejo. Ki ob prebrani dokumentaciji o njeni diagnozi ne vržejo puške v koruzo, pač pa so pripravljeni deliti z nama strokovno znanje. Ki naju na poti njenega razvoja podpirajo in nama, ko je to potrebno, pomagajo. To je bila rešitev, da je naša družina z otrokom, ki ni imel po mnenju strokovnega kadra niti najmanjše možnosti za samostojno življenje, zaživela, se sprostila in se veselila vsakega novega napredka.
Skozi čas človek pride do določenih spoznanj. Potem je lažje, potem dobi zagon. V življenju namreč nikoli ne moremo natančno vedeti, kaj nas čaka. Zato tudi nima smisla skrbeti, kako in kdaj se bo zgodilo. Udarcem usode se moramo zazreti v oči in odložiti skrb na stran. Skrb nam posrka ogromno umske moči in prej ali slej poškoduje dušo. Negativne dogodke moramo videti kot rast, učenje in napredovanje na poti k samoobvladovanju.
Če bodo naše misli usmerjene na neuspeh, ne bomo zmogli. Kakovost naših življenj določa kakovost naših misli. Zato moramo zaupati prihodnosti, sedanjost pa doživljati v največjem zadovoljstvu. Izkušnje nas brez izjeme učijo, da iz vsake, na videz še tako slabe stvari, končno le nastane nekaj dobrega.
Imeti moramo jasno umsko predstavo o končnem cilju, na primer pomagati otroku, da bo maksimalno razvil svoj potencial in bo ob tem zadovoljen, vesel, da bo ljubil življenje. Ko zberemo moč in jo aktivno usmerimo v cilj, začnemo dosegati presenetljive spremembe.
Ko kot starši sledimo svojemu poslanstvu, moramo to početi strastno. Kajti strast do življenja je najboljše gorivo za naše sanje. Ob tem moramo biti neprestano ne le aktivni, pač pa tudi pogumni. Pogum nam daje nadzor nad sabo, da vztrajamo, kjer drugim ni uspelo.
Torej … diagnoze in slabe napovedi nas ne smejo ustaviti. V svojega otroka moramo popolnoma verjeti in čim prej začeti z njim načrtno delati.
Primer: »Moj je avtist in zato ne sledi navodilom.« Ne! Pozabite na vse sugestije, ki so vam bile “podarjene” skozi proces! Vi se kot mama ali oče morate preprosto odločiti, da bo vaš otrok drugačen. Drugačen v smislu, da bo rušil stereotipe. Da bodo strokovnjaki rekli, da ne morejo verjeti, da je tako napredoval. To se, govorim iz lastne izkušnje, res lahko zgodi.
In tako bo vaš otrok kmalu začutil, da mu zaupate. Da verjamete vanj. Jasno in odločno mu povejte, da mu stojite bo strani. Začutil bo podporo in varnost, med vami in njim se bo vzpostavil pravi stik. Ampak v resnici morate vanj verjeti! Potem boste dovolj močni, da začnete z delom in popolnoma usmerite energijo v vašega otroka, ki tisti trenutek potrebuje vašo potrebuje pomoč.
In kdo mu bo pomagal, če ne vi, starši, ki ste na tem svetu najbolj motivirani, da ga vodite na poti k samostojnemu in kakovostnemu življenju?
Svetujeva družinam z otroki z zaostankom v razvoju kot tudi tistim staršem, ki verjamete, da ste prav vi, predvsem v prvih letih otrokovega življenja, najboljši učitelji svojim otrokom. Jasno, da se morate starši učiti pri dobrih strokovnjakih. Dejstvo pa je, da brez vas ne gre, kajti prav med mamo in očetom ter otrokom je posebna vez, ki jo najboljši strokovnjak na tem svetu nikoli ne more ustvariti. Zavedava se, da lahko s pozitivno energijo, trdim delom in disciplino maksimalno izkoristimo potencial, ki ga ima vaš otrok.
- Starši smo najboljši otrokovi učitelji - 9. 11. 2022
- Moja prioriteta je pomagati otroku, da izkoristi svoj najboljši potencial - 2. 11. 2022
- Lahko starši otrokov razvoj načrtno pospešimo? - 2. 6. 2021
