Prepoznate otrokov značaj in ga sprejmete?

Če svojega otroka ne sprejmete takšnega, kakršen je, in ga želite na vsak način spremeniti, kako lahko potem pričakujete, da bo nekega dne on sprejel samega sebe in bil zadovoljen človek? Če želite, da bo vaš otrok srečen, ne pričakujte od njega, da je takšen, kot ste vi, ne spravljajte ga v kalup, ki bi odgovarjal vam in vam tako olajšal delo starša.

Prepoznate otrokov značaj in ga sprejmete?

Marko in Anka sta dobila svojega prvega otroka pri 20. letih. Bila sta nepripravljena za otroka, finančno nepreskrbljena, Anka pa je začela vse bolj in bolj spoznavati, da Marko ni prava oseba zanjo. Pred poroko sta bila v zvezi le nekaj mesecev in se v resnici sploh nista dobro spoznala. No, tako kot takrat ni bilo dopustno živeti skupaj pred poroko in se je smatralo, da imajo ljudje takoj po sklenitvi zakonske zveze otroka, tako sta tudi Anka in Marko vse naredila po “predpisih”. Navkljub nezadovoljstvu se nista ločila, ampak sta nadaljevala skupaj v navidez složnem življenju.

Marko in Anka sta sčasoma postala finančno preskrbljena, imela sta relativno dobre pogoje zase in za otroka, vendar sta bila globoko v sebi še vedno nezadovoljna. Anka je smatrala, da jo je Marko zavedel, da se je med njuno zvezo predstavljal za drugačnega kot je in če bi lahko prevrtela čas nazaj, se zagotovo ne bi poročila z njim, še manj pa imela z njim otroka. Marko je imel Anko rad – bila je dobra žena, podpirala je vse štiri vogale v hiši, vendar je stalno čutil njeno nestrpnost in nezadovoljstvo. Trudil se je, da družino finančno preskrbi in tako pridobi njeno ljubezen – no, karkoli je naredil je Anka bila konstantno nezadovoljna.

Zakaj ta zgodba o Marku in Anki? Njun sin je mnogo let kasneje poiskal strokovno pomoč in to že z diagnozo klinične depresije. Ko je razlagal o svojem otroštvu, so bili vsakodnevni prepiri in tepež edino, česar se je spomnil. Vedno je imel občutek, da je drugačen od drugih otrok in svojih staršev, a ta drugačnost je pri njegovih starših bila obravnavana s tepežem. Še dandanes se spominja, kako so nove situacije bile zanj precej stresne – odhod k frizerju ali zobozdravniku sta spremljala strah in jok. No, namesto tolažbe in podpore sta se njegova starša na jok odzvala s fizičnim kaznovanjem in z opazkami: “Zakaj ne moreš biti kot vsi ostali normalni otroci? Zakaj moraš biti hudoben, ko nekam gremo?” Starša nista prepoznala, da je njun otrok občutljiv, nista dojela, da njun otrok ni hudoben, ampak da je zadržan, introvertiran in da vsaka nova situacija pri njem povzroča velik strah. S hrepenenjem sta gledala sosedovega otroka, ki je bil popolnoma drugačen od njihovega – bil je odprt, žlabudrav, veder in vesel otrok, s katerim je bilo zelo lahko vzpostaviti komunikacijo.

Veliko let kasneje sta se Marko in Anka odločila imeti drugega otroka. Deklica je že od samega začetka zanju bila “lažji “otrok. Bila je kodrasta, svetlolasa in modrooka, zelo prilagodljiva, neprestano nasmejana, mirna in se je zelo dobro odzivala na nove ljudi in situacije. Čeprav tega morda nista hotela, sta ji podzavestno bila bolj naklonjena. Bila jima je podobna, bila je takšna, kot sta si zamišljala svojega otroka. Njun sin pa – on je še dalje bil črna ovca v družini. In to se je neprestano čutilo v zraku – tako skozi neverbalna sporočila kot včasih skozi prepir in zelo direktno preko verbalnih sporočil.

Verjamem, da noben starš noče biti nepravičen do svojega otroka, niti imeti enega raje kot drugega. Vendar se to dogaja. In to zelo pogosto. Razlog, zakaj se starši tako vedejo, najpogosteje leži v drugačnosti med njihovim in otrokovim značajem, zaradi česar pride do nerazumevanja, nevednosti, kako se odzvati in želje, da to pri svojem otroku spremenijo.

Ker pa je značaj nekaj, s čimer se rodimo in ki že v začetku določa, kako se bomo v življenju prilagodili, kako bomo gradili in doživljaji medčloveške odnose, otrok za svoje prve reakcije ni odgovoren, zato vsaka kritika in nepodpiranje lahko povzročita to, da se otrok počuti nesprejet, neljubljen, drugačen, zavrnjen. In tako ima otrok že po samem rojstvu pogoje, da bo nekega dne postal mlada negotova oseba (v najboljšem primeru) ali oseba z različnimi motnjami (v najslabšem primeru).

Devet lastnosti značajev, po katerih se razlikujemo

Da bi sploh lahko svetovali staršem, kako ravnati pri vzgoji otroka, ki ima drugačen značaj od njihovega, jih je najprej pomembno izobraziti in jim pomagati, da prepoznajo posebnosti značaja svojega otroka (in razumeti, da je to značaj in ne hudobija). Raziskovalci so ugotovili devet značajskih lastnosti:

Občutljivost, čutnost

Če se otrok močno odzove ali pa sploh ne na “normalne” spremembe v okolju, kot so hrup, sobna temperatura, vonjave, teksture, barve, bolečina …

Intenzivnost odziva

Intenzivnost odziva se nanaša na količino energije, vnesene v odgovor, ali se bo otrok odzval intenzivno ali mirno. Otrok se lahko na zunanji dražljaj le rahlo jezi ali glasno ihti, lahko razburjeno skače in vrešči ali pa sploh ne kaže čustev.

Stopnja aktivnosti

Stopnja aktivnosti se nanaša na otrokovo fizično aktivnost: če se otrok neprestano premika ali pa je miren in neaktiven. Otroci, ki zaradi svojega značaja potrebujejo gibanje, bodo imeli težave z mirnim sedenjem v razredu, medtem ko se “mirni” otroci dobro prilagodijo naloženi organizaciji časa. Otroci z visoko stopnjo aktivnosti pogosteje tečejo in skačejo, medtem ko se otroci z nižjo aktivnostjo bolj zanašajo na mikromotorične sposobnosti, kot so sestavljanje sestavljank, barvanje in risanje.

Ritem

Ritem se nanaša na stopnjo predvidljivosti otrokovih bioloških funkcij, kot sta hranjenje ali spanje. Otroci, ki imajo potrebo po ritmu, bodo želeli hrano ob točno določenem času, medtem ko bodo ostali bili bolj spontani in bodo želeli jesti občasno.

Prvi odziv

Prvi odziv se nanaša na otrokov odziv na nove ljudi, nove igračke, nove ideje; če otrok pristopi do ljudi ali stvari brez oklevanja ali pa je sramežljiv in okleva.

Prilagodljivost

Prilagodljivost se nanaša na to, koliko časa otrok potrebuje, da bi se prilagodil na spremembe v okolici: ali se prilagodi lahko in enostavno, brez odpora ali pa za to potrebuje več časa. Otrok, ki se hitro prilagaja, bo hitro sprejel novo rutino, medtem ko bodo otroci, ki se težje prilagodijo, potrebovali več časa, da bi sprejeli spremembe.

Počutje

Počutje se nanaša na  “pozitivno ” ali “negativno”. Kontinuum gre od pozitivnega in prijateljskega počutja do negativnega in neprijetnega počutja. Obstajajo otroci, ki se pogosteje smejijo, so “razpoloženi” in tisti otroci, ki pogosteje jočejo in so razdraženi. Seveda se ni niti en otrok ne počuti vedno pozitivno ali negativno, vendar pa ta značajska lastnost govori o tem, h kakšnemu počutju bo otrok bolj nagnjen.

Usmerjenost pozornosti

Usmerjenost pozornosti se nanaša na to, ali bo otrok z nečim nadaljeval tudi v primerih, ko je zaradi trenutnega neuspeha frustriran ali pa bo hitro izgubil interes in bo prešel na naslednjo aktivnost. Nekateri otroci hitro odnehajo, drugi pa se lahko z eno in isto aktivnostjo zabavajo ure in ure.

Odziv na motnje

Odziv na motnje se nanaša na to, koliko otroka motijo zunanji dražljaji, ali bo prekinil trenutno aktivnost ali pa bo nadaljeval, kot da se ni nič zgodilo.

Če proučimo vse te značajske lastnosti, se na splošno lahko strinjamo, kaj je staršem bolj zaželeno in enostavno. In res je z nekaterimi otroki veliko lažje. Če se otrok dobro prilagaja na nove situacije, če srečanje s frizerjem/zobozdravnikom mine v ugodni in sproščeni atmosferi, če je otrok splošno dobrega počutja, če redko godrnja – v tem primeru se lahko strinjamo, da je to za starše manj zahtevno. Pri otroku z drugačnim značajem  se bodo starši morali veliko bolj vključiti in vedeti, kako se odzvati v takih primerih.

Moja kolegica je mati zelo občutljive deklice. Deklice, ki je izredno pametna, topla, duhovita – a tudi deklice, ki se na nove ljudi odzove z nezaupanjem, deklice, ki se v novi situaciji najpogosteje razjoče in ki včasih ljudem, ki je ne poznajo, lahko deluje kot otrok, ki nima veliko za povedati. Ko pa se ta deklica sprosti (za kar potrebuje čas in k čemur gotovo ne bo prispeval pritisk staršev ali tepež), pridejo na površje vse prečudovite lastnosti, ki ne bi prišle do izraza, če bi jo ocenili kot “hudobnega in neprilagojenega” otroka. Če deklice ne bi prepoznali ko take, kakršna je, bi zelo verjetno nekega dne končala pri strokovnjaku kot moj klient z začetka zgodbe.

Sporočilo, ki ga želim poslati vsem sedanjim in bodočim staršem, je, da naj prepoznajo značaj svojega otroka – če niste sigurni ali gre za otrokov značaj, vprašajte strokovnjake. Svojega otroka sprejmite takšnega, kot je – sprejmite, da so nove situacije zanj stresne, ponudite mu razumevanje in podporo. Sprejmite njegove burne reakcije, ne da bi ga označili za hudobnega in mu pomagajte, da bo lahko svoje reakcije znal nadzorovati. Sprejmite tudi otrokovo razdražljivost – spomnite se, da tudi njemu ni lahko in da bi se tudi sam rad, če bi lahko izbiral, vedno dobro počutil. Namesto, da ga kritizirate, ga raje usmerjajte k aktivnosti.

Zapomnite si eno stvar: če vi ne sprejemate vašega otroka takšnega, kakršen je, in si ga silno želite spremeniti, kako lahko potem pričakujete, da bo nekega dne sprejemal samega sebe in bil zadovoljen človek? Če želite, da bo srečen, ne pričakujte od njega, da bo kot vi, ne postavljajte ga v kalupe, ki bi vam odgovarjali in vam olajšali delo starša.

Kristina Bačkonja, dipl. psihologinja in NLP trenerka

 

Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 4.8]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor