Ali so občasni udarci za otroka koristni?
Udarci (tolčenje, šeškanje po riti, “glajenje” plenice ali ritke) so ena od najbolj kontroverznih metod discipliniranja. Na eni strani so starši, ki verjamejo, da je upravičeno včasih udariti otroka, na drugi strani pa so starši, ki smatrajo, da otroka ni treba nikoli udariti. Nekje v sredini obstajajo starši, ki verjamejo, da se udarce lahko uporabi samo v nekih, specifičnih situacijah (npr. ko otrok skoči na cesto). Del razloga za to razpravo se skriva v dejstvu, da starši in strokovnjaki zelo različno definirajo udarjanje. Za nekatere mlatenje otroka pomeni tepež po riti, za druge pa je katerakoli fizična kazen, ki ne povzroča poškodb, kot je npr. udarec otroka po roki, ko tika nekaj prepovedanega ali nevarnega ipd.
Namen tega prispevka je proučiti razloge prakticiranja tepeža, njegova (ne)učinkovitost in ponuditi nadomestne metode discipliniranja.
Zakaj otroke tepemo?
Čeprav bo večina odraslih brez razmišljanja obsodilo reševanje težav z udarci, je tepež otrok še vedno široko sprejeta metoda discipliniranja, ker številni starši smatrajo, da bodo udarci naučili njihove otroke, kaj je prepovedano, jih hitro zaustavili, ko postanejo prezahtevni ali razdražljivi in jih spodbudili, da se obnašajo “tako, kot je treba.”
Nekateri starši verjamejo, da ne-fizične oblike discipliniranja, kot je odmor (time-out), ne delujejo. Udarci so tako praksa, ki jo v različnih kulturah in delih sveta, različno uporabljajo.
Čeprav lahko mlatenje ublaži nezadovoljstvo staršev in za trenutek ustavi “slabo” vedenje otroka, raziskave ameriškega združenja pediatrov kažejo, da so udarci najmanj učinkovita metoda discipliniranja. Da bi preizkusili to trditev, je skupina znanstvenikov opravila razgovore s starši ob začetni predpostavki, da se bodo otroci, katerih starši pri vzgoji uporabljajo tudi udarce, obnašali vse bolje in sprejemljivejše, da bi bili čim manj tepeni. Rezultati so pokazali, da starši štiriletnika, ki so otroka začeli fizično kaznovati v obdobju enega leta, enako pogosto kaznujejo svojega otroka kot tisti starši, ki so svoje otroke začeli fizično kaznovati v kasnejšem obdobju. Iz tega je mogoče zaključiti, da se otroci očitno ne naučijo lekcij, ki jim jih starši poskušajo prenesti z udarci.
Udarci pošiljajo otrokom napačno sporočilo – udarci so sprejemljiv način reševanja problema, v redu je, da močna in večja oseba napada osebo, ki je manjša in šibkejša od sebe.
Kaznovanje otrok z udarci je lahko neučinkovito, ker ne uči otrok alternativnega načina obnašanja. Tepeni otroci se pogosto počutijo jezni, ponižani in nemočni. Osnovna “lekcija”, ki se je naučijo iz udarcev je, da se naslednjič bolj potrudijo skriti svoje obnašanje in tako ne bodo ujeti in kaznovani.
Poleg tega, ko otroka našeškamo, lahko ta razume, da je naredil nekaj narobe, a je najpogosteje premajhen, da bi razumel sporočilo “palice”. Zelo begajoče je sporočilo, ki ga starši pošiljajo povsem majhnemu otroku, ko z udarcem želijo prekiniti potencialno nevarno vedenje:” Tepem te, ker ne želim, da se poškoduješ.”
Če so udarci najpogosteje uporabljena metoda v vzgoji, lahko izzovejo potencialno nevarne dolgoročne učinke: povečajo možnost neprimernega vedenja, agresijo, nasilno in kaznivo vedenje, težave pri učenju in depresijo (Straus, 1995).
Nadomestne metode discipline
Eden od razlogov, zakaj starši uporabljajo udarce kot vzgojno metodo, je dejstvo, da ne poznajo drugih učinkovitih metod za spreminjanje neprimernega otrokovega vedenja. Da bi bila disciplina učinkovita, se je nujno treba prilagoditi otrokovi starosti. Neučinkovite metode pogosto temeljijo na nerealnih pričakovanjih od otrok.
Mogoče vam bodo v pomoč naslednji predlogi učinkovitih, starosti prilagojenih metod discipline.
Dojenčki (do 15 m.)
Dojenčki v mnogih situacijah reagirajo impulzivno, brez pravega razumevanja svojega okolja in svojih zmožnosti. Pri otrocih, ki še vedno ne razumejo koncepta o posledicah in nevarnostih, bodo udarci povzročili samo strah in tesnobo.
- Ko za dojenčka obstaja nevarnost, mu raje umaknite roko, kot, da ga udarite.
- Ko dojenček prime nekaj, kar ne želite, da dotika, mu dajte zamenjavo za igračko, namesto da mu predmet iztrgate iz rok. Če boste nekaj želeli odvzeti na silo, bo otrok še močneje držal v roki ta nevaren predmet.
- Okolje prilagodite otroku, da v njegovem dosegu ne bo nevarnih in lomljivih predmetov.
- Če začutite naval jeze, zapustite prostor za trenutek. Pred tem se prepričajte, da je otrok v varnem okolju.
Malčki (15 – 24 m.)
V tem obdobju zahteva discipliniranje otrok ogromno časa, energije in potrpljenja, zato je zelo pomembno najti učinkovite in primerne tehnike. Npr. prepovedati otroku, da se igra z nevarnimi predmeti, kot je npr. štedilnik, sploh ne bo učinkovito, ker otrok še ne razume posledic. Udarci vsekakor ne bodo pomagali otroku, da bi razumel posledic igranja z nevarnim predmetom. Namesto tega lahko otrok iz udarcev izvleče sporočilo “jaz sem slaba oseba”, namesto “naredil sem nekaj slabega.” Disciplinske metode morate uporabljati dosledno, drugače vas otrok ne bo jemal resno.
Prepričajte se, da je otrokovo okolje varno, tako da odstranite vse nevarne predmete iz njegovega dosega. Za to starost je naravna nagnjenost k raziskovanju okolice. Otroka te starosti vedno nadzirajte, saj je nerealno pričakovati od njega, ki je s hojo odkril novo vrsto samostojnosti, da se bo brez nadzora odrasle osebe več kot nekaj minut varno igral.
Izogibajte se neposrednim konfliktom z otrokom, ki bodo pripeljali le do jeze in frustracij tako vas kot otroka. Namesto neposrednega nasprotovanja načrtujte preusmerjanje pozornosti na novo aktivnost ali predmet. Veliko problematičnih situacij lahko ublažimo s smešnim in nepričakovanim “vskokom” starša, npr z žgečkanjem rahlo vznemirjenega otroka.
Za prekinitev problematične situacije uporabljate svojo velikost in moč. Enostavno dvignite otroka iz kadi z ohlajeno vodo ali otroka, ki ne želi hoditi po cesti.
Če vam roka že zleti, da bi udarili otroka, preusmerite gibanje na lastno telo ali mizo. Zvok udarca bo prekinil neželeno obnašanje brez nepotrebnega udarjanja otroka.
Otroci (nad 24 mesecev)
Ko začutite naval jeze do svojega otroka, glasno plosknite z rokama. Nenadni zvok bo prekinil neželeno obnašanje.
Če vas otrok noče poslušati, se spustite na njegovo višino (počepnite, pokleknite), čvrsto ga objemite, da ne bo mogel obrniti pogleda stran in mu umirjeno ponovite.
Glede na to, da udarjanje ne spada med reakcije v racionalnih in umirjenih situacijah, je zelo pomembno, da se naučite nadzorovati lastno jezo in bes, da bi tako preprečili pojavljanje situacij, ko zgubite kontrolo. Oddaljite se, udarite po blazini, pokličite prijatelja ali napišite sporočilo. Ko se umirite, bo impulz, da udarite otroka, gotovo manjši.
Če čutite, da morate otroka zaradi določenega vedenja otroka kaznovati, poskrbite, da je kazen logično povezana z incidentom – s tem omogočate, da se otrok iz neželenega obnašanja uči. Če se, na primer, otrok odpelje s kolesom do ulice, v kateri ne bi smel voziti kolesa, mu za določen čas vzemite kolo. Takšna kazen uči otroka, da so določene ceste lahko nevarne, da ste zaskrbljeni za otrokovo varnost in da boste postavljali varnostna pravila, dokler bo potrebno. Jemanje privilegija gledanja TVja, odrekanje deserta ali udarjanje otroka ne bodo otroka poučili o varnosti pri vožnji kolesa.
Na pravilen način vpeljite uporabo metode izključevanja. Izključevanje je kot metoda kaznovanja zelo kontroverzno, a če se uporablja kot čas, ki služi otroku in staršu za vrnitev nadzora nad čustvi in obnašanjem, je lahko zelo učinkovito pri ustavljanju ciklusov neželenega obnašanja.
Predlogi, uporabni za vsako starost
Podpirajte dobro obnašanje. Objemi in pohvale so lahko zelo učinkoviti. Uporabljajte preventivo. Učinkovita disciplina vključuje najavo jasnih in enostavnih družinskih pravil (man kot jih je, bolje je), ko je otrok miren in se lepo obnaša.
Poskusite razumeti čustva, ki se skrivajo za otrokovim obnašanjem. Starejšega otroka vprašajte, zakaj je jezen. Če se majhen otrok joče, vprašajte sebe, kaj bi lahko bil vzrok njegovemu nezadovoljstvu – če otrok želi, da ga nosite, ima mokro pleničko, je lačen itd.
Bodite odprti in se pogovarjajte z otrokom. Obsvetite otroka o odločitvi, da boste spremenili svoj odziv. Če ste otroka v preteklosti tepli in ste se odločili, da prenehate s takim načinom kaznovanja, se o tej odločitvi pogovorite z otrokom. Lekcija, ki izhaja takšnega pogovora, je lahko poučna za celo družino.