Razvojne naloge v prvem letu dojenčka

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Razvojne naloge v prvem letu dojenčka

Piše Andreja Semolič

Ena od pomembnih razvojnih nalog v prvem letu dojenčka je naloga starša, da se prebudi iz human doing v human being.

Na  fotografiji je angleški zapis in namenoma ga nisem poslovenila, ker je v originalu tako kot je, sporočilen za posameznika tako v avtorstvu kot pomenu.

V razvoju gre vedno za notranjo predstavo o tem, kako smo navajeni zaznavati raznolikosti, se opazovati, čutiti in zavedati, kaj s svojimi dejanji sporočamo. To je tudi en od pomenov in smislov razvojnih nalog, ki nam jih nalaga življenje samo po sebi.

Dojenček je popolnoma odprt in dovzeten za neusahljiv vir zaznavanja. Opremljen je z mehanizmi zaznavanja na tem nivoju, da se prejete informacije združujejo v možganih, povezujejo, nadgrajujejo razvoj in ustvarjajo njegov svet.

Zato je dobro spoznati, kaj je tisto, kar dojenček v svoji organski osnovi zmore in kako. Da spoznamo, kako mu mi podajamo informacije in izkušanje, ki ga oblikujejo. Koliko in kako se z njimi obogati in aktivira ali se tudi ne ali se le delno. Da se znamo tudi umakniti in ustvariti zanj njegov prostor in čas.

Gre za zaznavanje življenjskih sil, ki premikajo sam proces življenja. Med drugimi je čutenje sile težnosti vzrok vsem drugim oblikam čutenja, ki jih poznamo.

Sila težnosti vpliva na telesno tekočino in maso in ob najmanjšem premiku to zaznavamo. Vpliva na dotik in kakšno je trenje med dvema masama, na kateri deluje težnost posebej.

Če si naložite težko torbo na ramo, bo vaša drža drugačna, vaš vdih bo posledično drugačen. Drugačna bosta korak, počutje …

Nenehno smo v situacijah uravnavanja in glede na to uravnavanje se tudi izražamo.

Prav zato je pomembno za novorojenčka in kasneje, kako otroku nudimo oporo, v katerih smereh ga premikamo in mu nudimo okvirje, da spoznava in odkriva poti razvoja.

Razvojne naloge v prvem letu dojenčka

Iztočnica

Ko v rokah držimo dojenčka, se sproži prav poseben odnos. Postanemo previdni, prijazni, skrbni, zaskrbljeni, veseli, nemočni, kar vse v enem …

Koliko od vseh občutij, ki nas preplavljajo, si zares želimo podrobno čutiti in se ob tem iskreno zanimati za dojenčkov življenjski utrip?

Koliko lahko ločimo svoje doživljanje od njegovega življenjskega utripa in se zanimamo, kaj mu z našimi občutji, komunikacijo in odnosom dejansko nudimo? Nudimo njemu in ne kako zadovoljimo sebe?

Dejstva

Otrok na svoji poti potrebuje močne, odločne, vesele, optimistične, zvedave, igrive in sodelujoče mame, očete, varuhe in skrbnike.

To prav vsaka mama tudi globoko je v svoji notranjosti. Prav tako to nosi v sebi sleherni posameznik. Kje na poti, se zatakne, da ne gre naprej, je drugo vprašanje. Prav tako skozi aktivno življenje le sami na to najdemo svoj odgovor.

Kako od samega začetka vzpostaviti funkcionalno organizacijo? Kako delovati, da to ne blokiramo, je popolnoma nov pogled na sobivanje in delovanje. Nov pogled s stališča današnjega tempa in stanja duha, zavedanja in poznavanja nevrobioloških in anatomsko fizioloških spoznanj razvoja človeka.

Kako torej delovati, recimo temu, preventivno, v skrbi in odnosu za zdravo organiziranje skeletne, mišične in miselne strukture našega otroka?

Raziskujmo

Ko je otrok pred nami, se lahko tega zavemo na povsem nov način.

Vabljeni k sodelovanju in preizkušanju

Ko imamo v rokah otroka, nam njegova prisotnost nenehno trka na naš korak v našem razvoju. Korak, da prestopimo notranje okvire, ki nas držijo v beganju, dvomu, nemoči, strahu, krivdi, nerealnih pričakovanjih …

Predpostavljajmo si, da zdaj otrok joka. Kaj lahko storimo?

Seveda lahko jokajočega dojenčka potresujemo tako, da od preveč togih in hitrih tresljajev pride do nezmožnosti reguliranja informacij, ki jih zaznava in pravzaprav reguliranje s strani živčnega sistema odpove in otrok utihne.

Prav tako mu lahko potisnemo v usta dudo in utihne, ker drugega ne more več.

Lahko ga preglasimo tako ali drugače … utihne navzven, a navznoter ne.

Predstavljajte si zdaj, da preden jokajočega dojenčka ogovorite in se ga dotaknete, globoko nekajkrat izdihnete.

Nanj položite svojo dlan, da čuti. Da čutite otrokov utrip. Zaznavajte svoja čustva, ki se porajajo. Zaznajte količino stanja umirjenosti v sebi, ker želite, da se umiri tudi otrok. Aktivni v pozornosti in čuječi razširite ta prostor stanja umirjenosti v sebi.

Šele zdaj otroka med rokami odločno, nežno in hkrati močno z dlanmi objemite in v krožnih linijah dvignite in pri tem opazujete:

  • kako popušča v njem napetost,
  • kako jo odda/spusti/odloži,
  • kako ste mu nudili oporo, ga podprli, da je njegov samoobnovitveni proces pričel z zaznavanjem in razlikovanjem spremenjenega težišča,
  • kako je skozi vašo samoregulacijo začel prejete informacije zaznavati in se je umiril.

Umiril, ker je čutil vašo mirnost in odločnost vztrajati v okviru mirnega prostora. To je povsem nekaj drugega kot utišanje.

Zaznavni prostor

  • So vaše dlani res odprte in podpirajo, brez sočasnega stiskanja prstov?
  • Res otroka dvignete v mehkih linijah, vijugah?
  • Zmorete pomiriti sebe, da se pripravite prevzeti otrokovo napetost in se z njim povezovati, čutiti na višjem nivoju?
  • Nudite otroku oporo v svojem telesu, tako, da se lahko razbremeni ali še bolj joka?

Preverite tako, da spremenite smeri gibanja, držo telesa, objem otrokovega telesa. Naredite globok izdih.

Upajte si to raziskati

Upajte si sprejemati otrokov odziv na vaš prijem, na vaš spremenjen korak, na smer premika. Vsakokrat najdite drugačno kombinacijo premikanja, korakanja, prestopanja ali zibanja. Izkoristite različne možnosti ritma in diha.
Torej ne delati enih in istih ponavljajočih gibov.

V ozadju mišljenja ste pozorni na zaznavanje, kako deluje to na otroka. Ste prisotni v trenutnem medsebojnem procesu ali vam hodi po glavi le čimprejšnje utišanje otroka?

Kaj se zares dogaja znotraj vas?

Medtem ko raziskujete razlikovanje svojih občutij in sočasnega aktivnega premikanja sebe, da nudite otroku optimalno oporo in smer premika, se v otroku aktivirajo pomembni koraki samoregulacijskega procesa in odnosa čustvene zanke.

Andreja Semolič

Andreja Semolič

Andreja Semolič, prof. šp, vzg. in mednarodno certificiran Feldenkrais® praktik,izhaja iz zavedanja, da se človek razvija in izraža preko gibanja. Zavedanje skozi fizično manifestacijo preko giba in dotika v odnosu do dnevne nege dojenčka – človeka v razvoju, je inovativen in revolucionaren pristop do odnosa in vzgoje potomcev in bodoče generacije.

Andreja je mati dveh najstnic. Zagovornica otrokove proste igre in humanega razvoja. Predstavnica novih drugačnih načinov in pogledov na razvoj, preko katerega se oblikujemo v svoje bistvo. Spremlja razvoj številnih otrokv Sloveiniji in tujini. Razvojni koncept pedokinetika je mnogim otrokom dodal možnost, da so zlezli na višjo razvojno stopnjo, shodili in drugo, kljub temu, da so bili za to izgledi minimalni ali praktično nemogoči.

Več na: pedokinetika.si
Andreja Semolič
Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor