V napadu besa je razbil ogledalo. Reakcija njegove mame je neprecenljiva
Mama in blogerka Kathleen Fleming je imela pred kratkim razburljivo izkušnjo. Njen sin je v napadu jeze močno zaloputnil vrata kopalnice, kar je povzročilo, da je ogledalo padlo na tla in se razbilo. Takšno preizkušanje meje potrpežljivosti lahko doleti vsakega starša in četudi le začasno, tudi preizkušanje naklonjenosti do svojega otroka.
Kasneje Kathleen izrazi svoje misli o starševstvu skozi čudovito napisano, bridko in ganljivo sporočilo. Sporočilo se je marsikoga zelo dotaknilo in mislim, da lahko vsak starš ob branju tega zapisa najde nekaj koristnega.
Takšen je bil moj hodnik prejšnjo sredo.
Razbit. Oster. Nevaren.
To je bil moj hodnik.
Moj sin je to naredil.
Včasih se stvari razbijejo – nepopravljivo. In to ti vzame sapo … v trenutku.
Meni je vzelo sapo, ko je moj sin razočarano odvihral v kopalnico, jezen in vsega sit zaradi njemu zelo pomembnih razlogov. Ko je zaloputnil vrata kopalnice, se je težko ogledalo, pritrjeno na vrata, izmaknilo iz nosilcev in treščilo na tla – milijon razbitih koškov je ležalo na tleh in odsevalo popoldansko svetlobo.
Bila sem tiho. Ogledala sem si škodo in globoko vdihnila. Spustila sem psa ven, da si ne bi porezal tačk in iz istega razloga mačko zaprla v klet.
Stopila sem na zrak in začutila teči vroče solze po mojem obrazu. Neverjetno je, kako se lahko mati samohranilka počuti osamljeno v trenutkih, kot je ta. Spoznala sem, kako prestrašeno in razočarano sem se počutila. Se je to res pravkar zgodilo? Da. To je bilo resnično.
Medtem ko sem premišljevala, če je to pokazatelj njegovega razvijajočega se karakterja, sem slišala njegov jok skozi okno iz kopalnice nad menoj.
Bil je prizadet. Tega, kar se je zgodilo, ni pričakoval. Pozdravljena, Jeza – ne spomnim se, da sem te kdaj povabila v moj dom.
Grozljivo.
Prestrašena.
Osramočena.
Zaskrbljena.
Prestrašena.
Globok vdih, Mama Bojevnica. Globok vdih. Ta majhna, krhka duša te v tem trenutku potrebuje. Potrebuje najboljšo tebe. Tvoje največje sočutje. Tvojo najbolj nežno in čvrsto mama-ljubezen in varnost. Še več globokih vdihov. Pojdi, Mama.
Pojdi. Pojdi zdaj. Odpri zunanja vrata, previdno pojdi čez razbito steklo, naj sliši, da prihajaš, počasi odrini vrata kopalnice, ki so rahlo priprta, poglej obraz, ki ga ljubiš najbolj od vsega na svetu, rdeč od skrbi in moker od solza, njegov glas je kar naenkrat tako tih: “Mama, nikoli več ne bom tega naredil, tako žal mi je.” Še več solz. Še več hlipanja. Toliko negotovosti na njegovem milem obrazu.
Pojdi, mama. Pojdi do njega. Pojdi zdaj. Stisni ga k sebi. Ja, tudi ti jočeš. Hudiča, to pa je nekaj velikega. Objemi ga močno. Glej, kako se v trenutku zvije v klobčič v tvojih rokah. Glej, kako hrepeni po tvoji ljubezni. Po tem, da bi ga zaščitila. Poglej, kako je še vedno majhen. Poglej, kako krhko je to bitje.
Rada te imam.
Varen si.
Tukaj sem, ob tebi.
Najhujše je zdaj mimo.
Držim te.
Tukaj sem.
Rada te imam.
Daj, Mama. Povej mu o Jezi. Povej mu zdaj. Jeza je zares močno čustvo. Pravico imaš biti jezen. Jeza skeli. Lahko se jo predela. lahko se jo tudi uniči. On prikimava. Čuti jo. Pravkar je srečal Jezo.
Obstaja boljši način, kako izraziti svoje močne občutke.
Delala bova na tem … jutri.
Tukaj sem, da ti pomagam.
Varen si.
Nikoli nisi sam s svojo jezo.
Nikoli nisi sam s svojimi strahovi.
Jaz sem tukaj. Skupaj sva v tem.
Zdaj bova skupaj počistila.
In skupaj sva pospravila razbite koščke ogledala. Pometla sva in posesala. Delo je bilo mirno. Delo je bilo previdno. Bilo je delo zatopljenih misli.
Stvari se včasih razbijejo. Včasih jih razbijemo mi. Ni pomembno to, da se razbijejo, kako in zakaj. Pomembno je, kako se odločimo odzvati na to. Nas to ubije? Nas to vrže v začaran krog krivde in kaznovanja?
ALI
Nam pomaga, da se spomnimo, kako ljubiti globlje? Nas to potisne proti sočutju in čez ovire “prav” in “narobe” do LJUBEZNI?
Ja. LJUBEZENI.
Daj, Mama. Pojdi zdaj. Vzemi svojega otroka. Nauči ga tega. Pokaži mu to. Živi to. Temu se reče LJUBEZEN. Pojdi. Zdaj.