Ali res ne vidimo ali pa si samo zatiskamo oči?

Verjetno ste slišali tisto ganljivo zgodbo o taksistu in starki. Verjamem, da ste. Zakaj jo omenjam? Zato, ker bo zgodba, ki vam jo bom povedala, zelo podobna, vendar z zelo mlajšimi akterji.

Ali res ne vidimo ali pa si samo zatiskamo oči?

Moj srednji sin je v višjih razredih osnovne šole imel učiteljico, ki bo njemu in meni verjetno vedno ostala  v spominu. Majhna, modra, razigranih oči, vedno nasmejana. Mlada, vendar s preveč otožnosti v teh čudovitih temnih očeh.

Na koncu šolanja nam je sporočila, da bi rada odpeljala otroke v Vukovar, njeno rojstno mesto. Mesto, kjer je izgubila starše in del njenega otroštva. Nekateri starši so glede na to, da so otroci že v nižjih razredih bili v Vukovarju, bili nad njenim izborom malo razočarani, otroci pa so bili navdušeni in tu se je vsa nejevolja končala. In to sploh ni bil navaden izlet. To so bili zelo čustveni trenutki. Za te otroke in ne toliko zaradi samega mesta in dogajanja kot zaradi spoznanja, da je to zadnji izlet z njihovo priljubljeno učiteljico.

Peljala jih je skozi znamenitosti mesta, skozi trpljenje ljudi, katerim so ostale brazgotine dogajanja v njem. Obiskali so vse pomembne točke v mestu. Obiskali so tudi njen dom. Pokazala jim je ruševine svoje hiše, jim povedala svojo življenjsko zgodbo. In zdaj bi jaz tukaj lahko še veliko tega natipkala, povzetek vsega pa vam lahko pričaram, le vam napišem, kaj je meni moj otrok povedal po prihodu domov.

“Mami, jokal bom, ko se zvečer uležem v posteljo.”

“Zakaj, sinko?” ga vprašam.

“Danes sem končno spoznal svojo učiteljico. Tolikokrat smo bili poredni in tolikokrat je zaradi nas imela težave v zbornici. In zdaj me je sram zaradi tega. Sramujem se. Sploh nismo razmišljali o njej. Danes nam je pokazala, kako težko življenje je imela, mi pa ji ga nismo naredili nič lažjega, veš.” – mi je v enem dihu rekel.

“Sine, ona je učiteljica in odlično opravlja svoje delo. Lahko vas ne bi branila in bi kričala na vas, vendar pa se je sama odločila, da bo vedno na vaši strani, ker ste otroci in ker se še učite o življenju. In zato je zelo dobra učiteljica,” mu nežno odgovorim.

“Vem mama, a ko me je Igor udaril, ni kričala na njega. Mene je objela in poljubila in rekla, da bomo mi to skupaj rešili. Poklicala je Igorja in ga vprašala, zakaj je to naredil, Igor pa je odgovoril, da zato, ker sem mu nekaj grdega napisal v zvezek. In potem je ona rekla, da je ne zanima, kaj sem jaz napisal in me je vprašala, če mislim, da je to, kar sem naredil, v redu. Jaz sem ji rekel, da ni. Saj sem se samo želel pohecati, ne pa Igorja prizadeti. Potem je vprašala Igorja, če je v redu to, kar je naredil. In on je rekel, da ni, a da je želel pokazati, da ga je to prizadelo. In potem nas je vprašala, kateri jezik govorimo in kateri jezik nas ona uči in sva oba v en glas odgovorila – ja hrvaški. In potem nas je vprašala, zakaj se potem vsi ne pogovarjamo v tem jeziku, ko je to potrebno, ampak se poslužujemo dejanj, ki jih tisti drugi ne razume ali ki nas bolijo in motijo.

Veš, rabil sem nekaj dni, da sem dojel, kaj je rekla, no, dojel sem. In tudi Igor je dojel. Opravičila sva se drug drugemu in oba skupaj učiteljici. Pohvalila naju je in rekla, naj se tega vedno spomnimo in naj se samo veliko o vsem med seboj pogovarjamo. Tudi takrat, ko se o nečem sploh ne strinjamo. In da spoštujemo drug druge in različna mnenja,” mi še pojasni.

V tem trenutku začutim ponos do svojega otroka in hvaležnost do te drage ženske.

“In veš, kaj je najhuje, mami? To, da nikoli in res nikoli ni pokazala, kako je žalostna zaradi svojih staršev. Vedno se nam je smejala. Celo takrat, ko je bila jezna, nikoli ni imela strogega ali žalostnega obraza. Tako nas  je imela rada,” pravi in pritekle so mu solze.

Objamem ga, poljubim in rečem: “Vidiš, sinko, koliko te je naučila. A samo hrvaški jezik predava.”

In na koncu tega potovanja jim v avtobusu pove zgodbo o starki in taksistu. Zgodbo o porpežljivosti, o sočutju do ljudi. Vem, da je takrat želela zaokrožiti ta štiri leta, ki jih je preživela z našimi otroki. Vem, da je ta ženska, ne glede na svoje življenjsko trpljenje, dala takrat maksimum svoje osebnoti in vse svoje znanje. Šolsko in osebno. In tako znova in znova. Z vsako novo generacijo mulcev.

To je del, zaradi katerega bo učiteljica mojemu otroku ostala v spominu. No, meni bo ostala zaradi mnogih stvari.  In v morju vseh čudovitih stvari, ki jih je vklesala v naše življenje, bom izpostavila eno.

Nekega dne je ta ista učiteljica sklicala roditeljski sestanek. Zelo kmalu po izletu.

“Dragi starši, ta sestanek ne bo dolg. Kratek bo, a zelo težek. Prosim vas, da po njem odidete v miru in tišini in da zvečer predelate informacije. Jutri po pouku vam bom na razpolago za vsako vaše vprašanje,” reče tiho in resno in nadaljuje.

“Pred dvema dnevoma so naši otroci dobili nalogo, da svojim staršem ali sosedom pošljejo sporočilo. Anonimno. To, kar vam ne morejo reči v obraz, a bi želeli. Jaz ne vem, kaj je kateri otrok napisal, vi pa se boste zagotovo prepoznali. Iskreno, tega nisem pričakovala. Šokirana sem bila. A po tem prvem šoku, sem se odločila vse to podeliti z vami, kako bomo naprej, bomo pa videli,” pravi učiteljica in nadaljuje.

“Vsak otrok je dobil list papirja. Nihče se ni smel podpisati. Papirje so prepognili, vrgli v košaro in premešali. Zdaj vam bom prebrala, kaj vam vaši otroci sporočajo,”pravi. Prvič sem to žensko videla brez nasmeha na obrazu.

“Najprej nekaj simpatičnih,” in se vseeno rahlo nasmehne.

“Tati, kolo je obupno grdo, ampak te imam vseeno rad, ker si mi ga kupil!”

“Mama, roti te. Naj raje babica kuha!”

“Mama, rad te imam in komaj čakam, da mi rodiš sestrico!” – prepoznam svojega otroka.

“Brat, če mi ne kupiš tiste igrice, te bom zatožil starim, da si vrtaš po nosu in mečeš smrklje za posteljo!”

“Mama, če mi ne kupiš tiste obleke, bom rekla tatiju, da na skrivaj kadiš na balkonu!”

Tiho hihitanje se je razširilo po razredu.

“Zdaj pa o tistih, po katerih samo želim, da odidete. Bomo kdaj drugič o tem. Želim, da vam ostane v glavi. Da razmišljate o tem in da to prespite. V redu?” nežno in umirjeno vpraša, mi pa vsi s kimanjem potrdimo. Vzdihne in začne.

“Tati, ne kliči mame kurba. Ona je čudovita ženska, ki ima rada mene in brata.”

“Mama, želim, da se pogosteje igraš z mano in manj delaš. Celo takrat, ko si doma, več kadiš na balkonu, kot pa se igraš z mano.”

“Tata, boli me, ko me tako tolčeš po glavi!”

“Tata, želim te videti treznega in srečnega …”

“Mama, odpri oči. Obstaja kaj več od teh naših štirih zidov. Obstajajo tudi drugi. Tata se ne bo vrnil!”

“Sestra, rad te imam. Ne morem te gledati tako nesrečno. Želim te objeti, a se bojim, da mi boš kaj grdega rekla …”

“Tata, zaušnica ne boli toliko. Bolj boli to, da sploh nimaš prav.”

“Mama, tata, jaz ne morem več tako. Odločite se že enkrat, če sem idiot ali samo len …”

“Če me boš še enkrat udaril, ti bom zaril nož v srce, ko boš spal!”

Ne, niti muhe tedaj ni bilo v razredu Nemo sem sedela in zrla predse in se bala pogledati kogarkoli okoli sebe. Kot da bom tudi jaz dobila zaušnico. Zaslišala sem nekoga, da vstaja in zapušča razred. Pa drugega. In tako po vrsti. Na koncu vseeno pogledam nazaj in vidim, da smo ostale samo tri mame. Eni so lile solze po licih. Pogledam učiteljico, ki mi rahlo prikima, da je v redu in da naj grem. Sploh se ne spomnim, kako sem prišla do stanovanja. Vem, da sem jokala, jokala in jokala. Še zdaj težko izbiram besede, ko opisujem, kaj se je takrat v razredu dogajalo. Vem, da sem se vprašala – je to sploh mogoče?! Med temi otroci?! Ti starši?! Osem let jih poznam kot krasne ljudi. No, očitno se to dogaja povsod okoli nas. Ali res ne vidimo ali pa si samo zatiskamo oči? No, ona si jih ni. Ni si zatisnila oči. Še več. Odprla je oči in srca mnogim od nas. Kako se je to končalo, ne vem. Nisem med tistimi starši, ki so dobili sporočilo obupa. Šola je trajala še mesec, dva in, iskreno, niti drznila si nisem vprašati. No, prepričana sem, da se je iz tega izcimilo nekaj dobrega. Za te ljudi. Za te otroke. Za te družine. In prepričana sem, da noben otrok in noben starš ne bo pozabil učiteljice Branke. Niti izleta v Vukovar. Niti avtobusa. Niti njenega prekrasnega nasmeha.

Tihana Kunštek

Ocena:
[Skupaj: 12 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor