Najglasnejša tišina, ki sem jo kdajkoli slišal
Zvok otroškega joka je za človeške možgane en od najneprijetnejših zvokov.
Vojska je pogosto uporabljala ravno otroški jok, da bi mučila ljudi. Ta zvok poziva najnižje dele možganov in pravi, da se dogaja nekaj slabega. Ko ljudje slišijo otroški jok, se najprej odzovejo tako, da ga poskušajo ustaviti. Stekleničke. Dude. Guganje. Vse, kar povečuje ta zvok, izgleda kot vrtanje luknje v naši glavi. Otroški jok je resnično neprijeten.
Tudi sam sem nekoč tako mislil.
Pred desetimi leti sva z ženo obiskala Almaty v Kazahstanu, da bi posvojila najinega sina (najin 4. otrok). V Kazahstanu obstajajo tradicionalne sirotišnice. Spomnite se prizorov iz filmov o sirotišnicah, vendar še hujše. Ta sirotišnica, ki smo jo obiskali, je stara Sovjetska enota, obkrožena z razpadajočimi kamnitimi zidovi.
Nekaj tednov pred samo posvojitvijo smo vsak dan za uro in pol obiskovali našega šestnajstmesečnega sina. V glavnem so nam ga prinašali. Vsakič je bil v nekih drugih plenicah, ki so jih lahko našli. Velikokrat so to bile roza žabice s cvetlicami.
Zaposleni v sirotišnici so resnično skrbeli zanje. Vendar pa je na 30 malčkov prišel samo en zaposleni, včasih pa je razmerje bilo še slabše in bili so enostavno preobremenjeni. Nekega dne noben od zaposlenih ni bil prost. Da bi vrnili našega bodočega sina, smo se odločili, da gremo samo do kraja, kjer preživlja največji del dneva.
Previdno sva šla v prostor, poln posteljic. Bilo je okoli 20 posteljic in v vsakem je bil otrok, star od nekaj mesecev do leta, dveh.
Oba sva stala in opazovala. Opazila sva, da nekaj ni v redu. V prostoru je bilo neverjetno mirno in tiho.
Tišina.
Preverila sva, če vsi otroci spijo. Samo nekaj njih. Nekateri so se dvignili, čeprav jih je večina ležala na hrbtu. Iz preteklih obiskov sva vedela, da je najin dojenček vedno lačen. Niso imeli dovolj hrane za vse. Najin 16 mesečni sin je bil težek samo 7 kil.
Prostor z dvajsetimi malimi, lačnimi otročički bi moral biti poln glasnega joka. Če ne bi bili lačni, bi pa jokali zaradi tega, ker potrebujejo novo plenico ali pozornost. Nekateri bi si morda želeli v naročje.
Ti otročiči so včasih jokali. Instinktivno. Otroci jočejo, da bi odraslim “povedali”, da imajo neko potrebo.
Če pa otrok joče in joče vedno znova in njegovih potreb noben ne zadovolji, če noben ne pride, potem hitro dojame, da jok nima smisla.Torej, to je bil prostor z dvajsetimi malčki, ki so bili totalno ugasnjeni. Če bi me v tem trenutku kdo vprašal, bi posvojil vse.
Jok je zvok življenja. Otrok pravi: Verjamem, da bo nekdo zadovoljil/potešil moje potrebe. Nekdo me ima rad. Nekdo bo prišel.
To je krasen zvok.
Ko je najin otrok prvič jokal, smo vedeli, da se v njem nekaj spreminja. Dojel je, da se odzivamo na njegov jok.
Ko se znajdete v situaciji, ko otrok joče tam, kjer se njegovega joka ne bi smelo slišati, npr. v cerkvi, restavraciji, gledališču, se spomnite, da je to najčistejši klic po ljubezni. Ne ignorirajte tega zvoka in veselite se, da se bo na jok, ki ga slišite, nekdo odzval.