Prenehajte mučiti sramežljive otroke
Ko moji otroci nekoga že poznajo, se radi pred njim postavljajo in se borijo za njegovo pozornost. Plešejo, pojejo in prinašajo svoje igrače iz sobe, da bi mu pokazali vse podrobnosti o tem, kako kaj deluje. Smejejo se in so popolnoma čudoviti. Uživam, ko moji prijatelji vidijo, da so otroci ljubljeni in da uživajo.
Vendar pa je zgodba pri ljudeh, ki jih ne poznajo, popolnoma drugačna. Novih ljudi ne pozdravijo tako navdušeno in jih ne objamejo. Splošno gledano so zelo sramežljivi, ko nekoga prvič srečajo – kar je popolnoma sprejemljiv način interakcije z nekom, ki je zanje tujec. Obstajajo pa ljudje – neznanci, prijatelji in sorodniki – ki se jim nujno potrebno zdi mučit te bolj zadržane otroke.
So ljudje kot, recimo, prijatelj, ki ga nisem že dolgo videl. Ko smo se srečali v trgovini, se je smehljal mojim otrokom in jih spraševal po imenih in kako stari so.. In potem je bil užaljen, ko se se moji otroci raje skrili za mano, kot pa da bi odgovorili na vprašanja. Prijatelji, kot ta, rečejo nekaj v smislu “ali me ne maraš?” ali “sem tako strašen?” (Ja, tako boš pa res očaral otroke.) Potem pa nadaljujejo: “si samo sramežljiv?” Ampak to zveni, kot da bi vprašali, če so moji otroci nezadovoljni butci, namesto tistega, kar dejansko so – sramežljivi.
Pojasnimo nekaj. Čisto v redu je, če so otroci sramežljivi. Mislim, da je to pravzaprav zdravo. Ste kdaj slišali za ugrabitelje otrok? Raje vidim, da se moji otroci do nekoga, ki ga ne poznajo, vedejo nezaupljivo, kot pa da skočijo v njihov kombi, takoj ko jim nekdo ponudi bonbon. Otroci potrebujejo nekaj časa, da se sprostijo pred novimi ljudmi in želel bi, da bi to vsi razumeli.
Če nekdo, ki ga moji otroci še nikoli niso srečali, zahteva od njih objem ali petko, in ne odneha, dokler tega ne storijo, takoj preklopim na “mama medvedka” način. Noben nima pravice zahtevati naklonjenosti mojih otrok! Če moja hči ne želi sedeti poleg tebe na kavču, ji ni treba! Če ti moj sin ne želi dati petke, je to njegova pravica! Ni jima treba početi ničesar, kar jima ne paše in vsak bi moral prenehati od otrok zahtevati več, kot želijo dati!
Če je otrok v tvoji prisotnosti sramežljiv, bodi vljuden in spoštuj njegove meje. Ne sili vanj. Ne povzročaj mu nelagodja. Ne misli, da se vse vrti okoli tebe. Boš že preživel, če od štiriletnika ne boš dobil objema. Nič hudega ti ne bo, če bo triletnik stekel stran, ko se boš želel od njega posloviti. Ne gre zate. Zanje gre. Pa še to ne zato, ker bi bila sramežljivost osebnostna napaka. Je zgolj osebnostna lastnost.
Toni Hammer