Kako zdravo podpirati otroke pri učenju … in dati veljavo tudi učiteljem

Ko so otroci eden za drugim začeli hoditi v šolo, sem najbolj opazila razliko med fanti in puncami. V prvih treh razredih ocen ni bilo, opisno ocenjevanje. V četrtem razredu so bile tako številčne kot opisne, od petega razreda naprej pa samo številčne. In hitro sem ugotovila, da se mojim fantom tako rekoč žvižga za ocene. Edinkrat ko se spomnim resničnega, prekipevajočega veselja ob kakšni oceni, je bilo, ko je Samo v petem razredu dobil prvo (in edino) petico pri slovenščini. Takrat je pritekel do pisarne, ki sva si jo delila z možem, tako rekoč deset centimetrov nad tlemi: »Mama, mama, petko sem dobil! Pri slovenščini!! Nikoli v življenju si nisem mislil, da bom kdaj dobil pet pri slovenščini!!«

Kako zdravo podpirati otroke pri učenju … in dati veljavo tudi učiteljem

Piše Mirjana Mladič

Kar solze so mi stopile v oči, saj si nisem niti predstavljala, da ga je tako peklilo, da pri slovenščini zaradi disleksije ne more dobiti petice. Seveda sva bila oba z možem navdušena nad njegovim uspehom. Nagrada je bila zaslužena: šli smo na sladoled.

Pri Iztoku je bilo tako, da je od četrtega razreda naprej veljal za splošno nadarjenega otroka. Dobil je tudi odločbo. Učiteljica v četrtem razredu me je na prvih govorilnih urah presenetila z izjavo, da ni vedela, da je fant tako nadarjen. In da ima pravo enciklopedično znanje. Kar malo šokirana sem bila. Ker je bil Iztok bolj tihe sorte, ni se rad izpostavljal, nekako nisem imela občutka, da je kaj posebnega. Res naju je z možem pri devetih letih presenetil s tekočim znanjem nemščine (naučil se je je ob gledanju televizije, nemških risank, je povedal), vključno z vsemi naglasi, preglasi in trdim »r«. To sva ugotovila poleti na morju, ko sva ga slišala tekoče klepetati z nekim nemškim fantom, sicer pa ni posebej izstopal.

V petem razredu je staknil prvo dvojko. Pri zgodovini. Njegov razrednik me je kar malce zaskrbljeno gledal, češ, kako bom reagirala, takšen bister fant, pa taka slaba ocena. Mislim, da sem ga z reakcijo precej presenetila: »Hvala bogu, da je končno ugotovil, da se mora kdaj tudi kaj delati, ne se zgolj zanašati na svoj dober spomin.« Ko sem videla njegov začuden pogled, sem dodala: »Boljše, da to ugotovi zdaj kot kasneje, ko bodo potrebne visoke ocene, če bo želel priti na izbrano srednjo šolo.«

Nisem prepričana, kakšno reakcijo je pričakoval, iz nekaterih zgodb o reakcijah staršev na ocene njihovih potomcev pa bi morda lahko sklepala, da je računal s kritiko svojega dela.

Seveda mi ni bilo prav, da Iztok za slabo oceno ni povedal, vendar to seveda ni odgovornost učitelja. Kasneje smo to »šolo« osvojili tudi z Matjažem, ki ni povedal za kakšno enico. Oba sta se zagovarjala, da sta hotela povedati za slabo oceno potem, ko bi jo že popravila. Samo »timing« jima je šel malo navzkriž. To je bil glavni razlog, da sem z veseljem pozdravila eAsistenta, preko katerega sem imela vpogled v ocene otrok.

Z obema fantoma sem se po govorilnih urah s »presenečenji« pogovorila in jima pojasnila, da me bolj kot slaba ocena jezi, da zanjo nista povedala in da nisem rada presenečena na tak način.

Kasneje sem uveljavila prakso, da sem pred vsakimi govorilnimi urami vprašala: »Jutri grem na govorilne ure. Moram prej kaj vedeti?« Na tak način sta »priznala« še kak spodrsljaj in ko sta videla, da zato nisem izgubila živcev, sta z lažjim srcem povedala tudi za svoje »grehe«.

Načelno sem sicer mnenja (in tukaj se strinjam z Markom Juhantom, doktorjem Albertom Mrgoletom in doktorjem Viljemom Ščuko), da noben spletni »nadzor« ne more in ne sme nadomestiti odkritega pogovora med starši in otroci. Sama sem nadzorovanje ocen opustila, odkar so bili fantje v srednji šoli in sem raje njih povprašala po ocenah. Sama pri sebi sem tudi ozavestila, da je šola odgovornost mojih otrok in ne moja. Učijo se zase, ne zame in ne za učitelje. Nobeden od mojih otrok ni bil »lovec na ocene«. Tisto, kar jih je zanimalo, so se z veseljem učili, vse ostalo pa je šlo po liniji najmanjšega odpora. Sicer so vedeli, da oba želiva, da delajo. Vedno sem jim govorila, da nimam nič proti slab(š)i oceni, če so se učili. Če se pa niso, pa s to isto oceno ne bom zadovoljna. Tako pozicijo sem vzdrževala do konca osnovne šole.

Kasneje sem jih spomnila, da boljše ocene pomenijo tudi višjo štipendijo, vendar nisem več pritiskala nanje. Nenazadnje odlične ocene niso najpomembnejša stvar v življenju. Sami so se tudi zavedali, da višje ocene lahko pomenijo možnost boljše izbire študija, vendar – Iztok se je odločil za fakulteto za matematiko in fiziko, kjer se je v prvem krogu na sto trideset razpisanih mest prijavilo osemdeset kandidatov (najbrž tudi kakšna kandidatka). Samo se je najprej vpisal na Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, kjer ni bilo omejitve vpisa.

In ko sem že pri izobraževalnemu sistemu – ne podpiram obstoječega stanja, ki je učiteljem/icam odrekel vso avtoriteto, staršem pa omogočil, da se vpletajo (skoraj) v vsako stvar v šoli in se jih šolniki pravzaprav bojijo. Menim sicer, da je naše šolstvo nujno potrebno korenite prenove, iz razlogov, ki jih najbolje ponazarja naslednji film: https://www.facebook.com/Svjesnost/videos/1361926520491672/.

Dokler pa imamo takšen sistem, kot ga imamo, moramo biti starši v izhodišču na strani šole in ne brezpogojno na strani otroka. Če mu želimo dobro, seveda. Tudi to je del priprave na življenje, kjer se je treba za rezultate truditi in biti vztrajen, kjer ne gre vse po posameznikovih željah in kjer se človeku kdaj zgodi tudi krivica. In vse to mora znati funkcionalno odrasel človek predelati brez pretiranega stresa, brez posebne pomoči in posledic.

Sicer dobimo nefunkcionalnega odraslega, ki se ni sposoben sam znajti v življenju, ki pričakuje, da bodo starši (bodimo pošteno, predvsem gre v tem primeru za mame) namesto njega reševali njegove probleme. Za takšne hodijo mame na govorilne ure k profesorjem na fakultete (ni mi jasno, zakaj jih ti sploh sprejmejo!), na pogovore za službo… Katastrofa!

Op.: Bi si pa res želela, da bi moji otroci hodili v takšno šolo kot finski: Finci z javno šolo povsem v drugo smer kot Slovenci. Kdo je uspešnejši?

 

Mirjana Mladič

Mirjana Mladič

Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana ekonomistka, NLP praktik, svetovalka, predavateljica, moderatorka z zelo raznolikimi delovnimi izkušnjami, ki so me naučile prilagodljivosti in sprejemanja različnih okoliščin in ljudi. Od nekdaj so me zanimali odnosi in komunikacija. Sem mama treh sinov, Sama, Iztoka in Matjaža, danes že skoraj odraslih. Med najstarejšim in najmlajšim je pet let in pol razlike. Dva sta disleksika, eden je tudi trajno gibalno oviran zaradi prirojenega obojestranskega izpaha kolkov. Vzgoja treh fantov je bila zame nenehen izziv in velik užitek. O različnih zgodah in nezgodah ter svojih »učnih izkušnjah« pri vzgoji pripravljam knjigo, iz katere so članki, ki jih lahko preberete na strani Za starše, iz katere sem črpala veliko zanimivih in uporabnih virov v podporo svojim zgodbam.
Mirjana Mladič
Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Mirjana Mladič

Mirjana Mladič

Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana ekonomistka, NLP praktik, svetovalka, predavateljica, moderatorka z zelo raznolikimi delovnimi izkušnjami, ki so me naučile prilagodljivosti in sprejemanja različnih okoliščin in ljudi. Od nekdaj so me zanimali odnosi in komunikacija. Sem mama treh sinov, Sama, Iztoka in Matjaža, danes že skoraj odraslih. Med najstarejšim in najmlajšim je pet let in pol razlike. Dva sta disleksika, eden je tudi trajno gibalno oviran zaradi prirojenega obojestranskega izpaha kolkov. Vzgoja treh fantov je bila zame nenehen izziv in velik užitek. O različnih zgodah in nezgodah ter svojih »učnih izkušnjah« pri vzgoji pripravljam knjigo, iz katere so članki, ki jih lahko preberete na strani Za starše, iz katere sem črpala veliko zanimivih in uporabnih virov v podporo svojim zgodbam.

Dodaj odgovor