mag. Ana o tem, kako otroku učinkovito postaviti meje

Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

V novem projektu Odgovorno starševstvo, kjer smo zbrali 14 odličnih strokovnjakov, želimo staršem nuditi strokovno podporo, deliti novo znanje in nuditi pomoč pri razumevanju stisk, v katerih se kdaj pa kdaj znajdemo vsi. Vsak strokovnjak  je na razpolago v svojem tedenskem terminu za vsa morebitna vprašanja brezplačno.

V prvem otvoritvenem tednu je bila z nami mag. Ana Bešter Bertoncelj, ki je s svojo tematiko Postavljanje mej odgovarjala na vprašanja članov, jih peljala skozi teden s svojim toplim in profesionalnim pristopom.

Za vse tiste, ki ste jo zamudili, vam v tem prispevku podajamo povzetek nekaterih njenih odgovorov.

1. Vprašanje – metanje igrač

Pozdravljeni, imam dvojčka dečka in deklico, stara 3 leta.
Nas deček zelo rad nagaja v smislu, da meče igrače ( ko mu rečem, naj tega ne dela, jih meče še bolj ), kadar smo zunaj na dvorišču, nam teka po vrtu in trga rože, svoji sestrici jemlje igrače, ampak tiste, s katerimi se trenutno igra … in še in še. .
Torej on rad počne tisto, česar mu ne dovolimo … in zaradi tega, kar počne, velikokrat povzdignem glas, ampak tega ne želim in mi je na koncu vedno žal. 😐

Ana odgovarja

Predstavljajte si, da ima otrok v sebi nek nemir, ki ga še ne zna izraziti na način, kot bi si želeli odrasli. Ker tega ne zna še verbalizirati, naredi nekaj, kar je posledica tega, kar se dogaja v njem (nagaja, jemlje igrače, …). Če vi naslavljate vedenje, ne vidite hrepenenja, ki je zadaj (hrepenenje – da dobi pozornost, da ga vidite, da je on za vas pomemben, …). Dokler ne boste “zadeli” hrepenenja, se bodo kazali simptomi (nezaželena vedenja). Preberite si mojo objavo VČERAJ ME JE SIN HOTEL UGRIZNITI, kjer sem točno na primeru opisala, kaj je nezaželeno vedenje in kaj je pravzaprav tisto, kar se skriva zadaj. Priporočam, da začnete v takšnih situacijah uporabljati MODEL ZVEMO (ki je tudi opisan v eni od objav ta teden). Zrcaljenje, validacija, empatija, postavljanje meje z osebno govorico.

2. vprašanje – kdaj začeti s postavljanjem mej

Pozdravljeni! Imam 6 mesecev staro hčer. Zanima me, kdaj se otroci že toliko zavedajo, da jim je priporočljivo začeti postavljati meje. Kako začeti s tem? Je možno neke nastavke pripravljati že sedaj? Hvala za odgovore!

Ana odgovarja

Različni strokovnjaki bi vam verjetno na tole vprašanje odgovorili zelo različno. Nekateri menijo, da je otroke že od malega treba navajati na red, disciplino, jim postavljati meje … Osebno menim, da je obdobje prvega leta otrokovega življenja tisto obdobje, ko otrok potrebuje predvsem varnost, čutenje, stik, uglašenost mame in očeta (zaželjeno tudi babic in dedkov). Tukaj starši lahko zaradi svoje utrujenosti in izčrpanosti prihajajo do tega, da nekaterih stvari ne zmorejo več in otroka omejijo zato, da lahko funkcionirajo. Odvisno od vsakega primera posebej in od situacije, se potem starši odzivajo in izbirajo, kaj bodo oziroma lahko storijo. Samo postavljanje mej 6 mesečniku zato, da bo kasneje v življenju znal upoštevati meje, po mojem mnenju ni smiselno. Tako majhni otroci se že zelo, zelo dobro zavedajo svoje okolice, ampak na drugačen način kot odrasli, ki lahko razmišljajo in uporabljajo dele možganov, ki pri tako majhnih otrocih še niso razviti. Vendar dojenčki se zato nič manj ne zavedajo. Oni vse doživljajo skozi svoje čutenje, skozi svoje občutke in na ta način gradijo svoj svet, ga osmišljajo in si gradijo notranje delovne modele, po katerih bodo delovali vse svoje življenje. Ustvarjajo si svet, ki je za njih varen ali ne, dobivajo izkušnje, ali so drugi tam zanj ali ne, kakšni so drugi, kdo je on. Zato je pomembno, da najprej ustvarijo ta temelj (temeljni občutek sebe, kdo sem jaz, kdo so drugi), kar gradijo skozi čutenje, šele kasneje, pri dveh letih ali še kasneje (odvisno od otroka), pa začnete postavljati meje (če zmorete na način, o katerem govorim ta teden). To ne pomeni, da je do takrat vse ja. Ampak najprej varnost, stik in varen odnos, potem pa okvir, meje. To je tako, kot pri hiši. Najprej zazidaš temelje, šele nato stene, potem pa streho. Če so temelji majavi, bo takšna tudi hiša.

3. vprašanje – pogojevanje in nagrajevanje

Zanima me, kaj menite o postavljanju mej s pomočjo pogojevanja in nagrajevanja. Na primer, šele ko boš pospravil to, kar si pravkar razmetal, boš lahko dobil drugo igračko in podobno. Ali boš lahko gledal risanko. Ker, naš divjak (ima ogromno energije) nikakor ne sliši na noben drugačen način kot na način pogojevanja. Nekateri se s tem ne strinjajo, češ da tako otroku z nečim grozimo.

Ana odgovarja

Starši moramo biti pri sobivanju z otrokom vsekakor zelo kreativni. 🙂 Jaz osebno bi raje uporabila sledeč način, ki se vsaj pri nas doma (imam sina, ki je star 5 let in pol in sina, ki je star 2 leti in pol) zelo dobro obnese. In sicer rečem: “Pospravit to igračo, potem dobiš drugo.” ali “Zdajle najprej pospravimo, potem sledi risanka.” Razlika v besedah je majhna in starši jo lahko hitro vpeljete v vsakdan, vendar je logika druga. Pri pogojevanju in nagrajevanju otroku zraven sporočamo sledeče: “Če boš PRIDEN, boš nekaj DOBIL. In hkrati tudi obratno, če ne boš PRIDEN (oziroma boš POREDEN), potem tega ne boš dobil. Na način, ki sem ga jaz opisala, pa otroku poveš vrstni red dogodka. Narediš eno stvar, potem sledi druga. Tukaj pa ni nobenega “podnapisa” kakšen je on.

4. vprašanje – ko ne deluje nič več

Kako postaviti meje 12 letniku, poskusila sem že vse, od kaznovanja do nagrajevanja. Nič ne deluje. Do 10 leta je bil sin izredno priden in ubogljiv, sedaj pa kot da je gluh in me sploh ne upošteva. Najin odnos se je močno poslabšal.

Ana odgovarja

Mislim, da je treba delati več na odnosu, kot pa na samih tehnikah (kaj bi delovalo in kaj ne). Otroka je treba najprej slišati, videti (na ta način gradimo odnos in povezanost), kar je po mojem mnenju osnova, da otrok sodeluje (namesto da posluša) in s časom začne prevzemati odgovornost (namesto da uboga). Večina otrok se temu prej ali slej upre. V prihodnjih treh dneh bom vsak dan delila en video, kjer bom govorila o tem, kako graditi odnos. Morda bi bilo smiselno, da sledite, pa se konec tedna javite ali so vsebine za vas uporabne ali ne. Če ne bodo, lahko napišete kakšen konkreten primer, pa bova poglobili, kako se lahko v konkretnem primeru odzovete. (Tudi Anine videe lahko poslušate v fb skupini.)

5. vprašanje – brcanje in udarjanje

3-letnik ob določeni frustraciji začne brcati in tepsti. Kako je to potem najbolje fizično preprečiti? Počepnem k njemu, primem rokico in rečem: “Ne dovolim, da me tepeš.” Je to ok? Kaj pa potem, on kar vztraja … naj mu rečem, da sem ob njem, ampak ne dovolim, da me tepe in naj me pokliče, ko se pomirim (in grem malo stran od njega ..), je to ok? Ponavadi se potem pomiri in me pokliče ali pa gre v svojo posteljo in me poklice in takrat vem, da rabi cartanje.

Ana odgovarja

Treba je preprečiti, če želi fizično poškodovati sebe ali drugega. To je odvisno od vsake situacije posebej. Včasih je dovolj že samo to, da ga fizično omejite, brez kakršnih koli besed. Otroci v takih situacijah niso sposobni racionalno razmišljati, ker v njih besni (jaz temu pravim) čustveni tornado. Takrat potrebujejo ob sebi nekoga, ob katerem se lahko pomirijo. Pomembno je, da imajo izkušnjo, da ga v takem trenutku vidite, slišite, čutite njegovo stisko, vendar pa mu kljub temu postavite mejo in nekaterih stvari ne dovolite. Otrok gre v tem primeru skozi proces (mirno stanje -> razburjenje -> mirno stanje) in zato, ker šele gradi mehanizme samoregulacije, ob sebi potrebuje odraslega, ki ga s svojo prisotnostjo skozi to vodi. Malo bolj natančno bom o tem govorila v video posnetkih, ki bodo objavljeni ta teden. To, da mu rečete “ne dovolim, da me tepeš”, je dobro. To je uporabljanje osebne govorice, kjer poveste, česa VI ne želite. Na ta način postavljate VAŠO mejo. Pred tem bi jaz naredim še zrcaljenje, validacijo in empatijo. Na ta način se z njim povežete, on dobi občutek, da ga slišite in se zato pomiri. Kar se tiče odmika. Eni otroci v teh trenutkih ne želijo objema/dotika in to spoštujte. Jaz bi se v tem primeru umaknila od njega, vendar bi bila z njim v sobi (da sem prisotna zanj). Nekateri otroci nekaj časa tudi ne želijo stika z očmi (ker jim je to preveč ogrožujoče). Če je tako, tudi to spoštujte. Bodite pa z njim, če to zmorete. Ko pa pokaže željo po cartanju, ko želi objem, dotik, mu ga pa dajte. Nujno. Takrat je pripravljen na stik z vami.

Več o Aninem tednu pa si preberite v fb skupini odgovorno starševstvo.