Cimet

I. del

Smrdelo je po zatohlem, po vlagi in gnilobi. To ni bil moj dom. Čeprav sem se moral vsak dan vrniti med tiste olupljene štiri stene, v prostor izropan vsakega bivanjskega smisla. Čeprav se je Ona trudila, da bi z njenim smehljajem ujel vsaj nekaj veselja v dnevu.

On je bil kriv. Njegov zaripli, škrlatni obraz, z očmi, ki so ugasnile in z nasmehom, ki je se je slinil v praznih, pijanih besedah. Zaprla sva se pred njim in upala, da bo zaspal za kuhinjsko mizo. Potem ga je Ona, vsa krhka in skrušena, sezula in ga napol mrtvega odpravila spat. Če je imela srečo, je ni pobruhal. Včasih jo je celo pobožal, potem pa zahreščal do jutra, ko se je mežikajočih oči, zalepljenih s skrušeno slabo vestjo molče odpravil. Menda v službo. Ona je vsako jutro  pospravila za njim. Črepinje, obleko, pljunke. Skrbno je zakrivala sledove zablodele spirale pogube.  Objela me je, kot bi hotela vsrkati vase ves moj strah, vso mojo trpko bolečino odraščanja ob Njem in z Njim, ki je si je komaj kdaj drznil priznati moj obstoj. Trpko, bedno je bilo moje življenje. Edino svetlo luč so predstavljali tisti tedni, ko je Ona delala popoldne. Takrat sva si že zjutraj pomežiknila, da se dobiva po pouku pri njej. Tako sem odrinil čas srečanja s tisto sivo, grozečo bližino samote.

Tekel sem mimo šolskega igrišča, kjer je hišnik popravljal mrežo na golu. Zavil sem desno, do prvih hiš naslednje ulice, do starega dela mesta, kjer sem pri vodnjaku prvič vdihnil zrak poln prostosti. Do knjižnice bi zdaj lahko tekel naravnost a sem se prihuljeno, kot pobegli pes, izogibal glavnih poti. Ob njih so stale Njegove vsakdanje postojanke. Lahko bi ga srečal in dan bi se izgubil. Jaz bi se izgubil.

Prepoten od teka in dušeče preganjavice sem jo zagledal, kako me čaka. Stala je pri oknu, s tistimi prikupnimi očali in mi mahala. Vedela je, skozi kakšno stisko sem tekel. Vedela je in tekla in čutila z menoj. Midva sva bila tukaj doma.

Odpeljala me je v tisti zadnji prekat knjižnice, tja kamor je redko kdaj zašel kak ljubitelj astrofizike ali biokemije. Tam sem imel svoj oblazinjen stol, mehak kakor tisti beli poletni oblak, ki nosi samo sanje, nikoli dežja. In takšno majhno leseno mizico, z vegastimi nogami. Nanjo je položila vrečko cimetovih piškotov, da se je razlil čez prostor okus nebes. Vem, da jih je pekla ponoči in da je hodila po prstih, da ga ne bi zbudila. Zleknil sem se v svoj stol in Ona mi je prinesla naročje knjig. V njih sem se izgubil in našel naenkrat. Ob piškotnih drobtinah sem drvel čez celine in oceane, boril sem se z zmaji in jezdil bele vrance, stražil sem pred dvorci zaprtih princes in … zaspal s tistim pogrešanim občutkom varnosti. Pokrila me je s plišasto odejo in včasih me je tako zavitega odnesla domov. Tja, kjer nisva bila doma.

II. del

Tistega neumnega dne je padal dež. Sluzasto se je točil skozi koprenaste oblake, kot bi se zmrdoval nad podlago kamor je padal. Zjutraj sem stekel od doma, smrkav in zlovoljen. Hotel bi, da izgine. On, ki je kakor smrdeč človeški olupek ležal na kavču, napol odprtih oči, da sem videl njegove gnusne krvave beločnice. V šoli je bil za malico jogurt. Med zadnjo uro sem zaspal in poslinil zvezek. Učiteljica je momljala nekaj nerazumnega o neodgovornosti in ignoranci. Nisem dobro slišal. Nisem bil dobro. Potem sem stekel v svojem ponošenem jopiču, brez dežnika, da bi jo čimprej videl. Ni stala pri oknu. Ni mi mahala. Ni me čakala pri vratih. Ni me peljala do mojega kotička. Ni mi dala piškotov. Ni prinesla knjig. Ni je bilo. Ni je bilo? NI JE BILO. Trepljali so me po rami, me gledali z zabuhlimi, solzavimi pogledi, mi govorili raztrgane stavke, ki so bobneli po glavi, kot rušilen plaz.

Pokopali smo jo. Tam v tretjo vrsto, med ciprese. On je stal ob grobu, ves majhen in skesan. Mene je trgalo, da bi skočil k njej. Na mehko leseno krsto s križem. Tako sem kričal, da je napihnjenim pevcem ob grobu zmanjkalo glasu. Zakopal sem se v kipečo travo ob jami, zlival vanjo jok brezmejnega obupa. Ne spomnim se, kako sem prišel od tam. Mislim, da me je odnesel.

Po tistem je svet izgubil barve. Čas je brenčal mimo mojega dojemanja. Noč za nočjo sem se zbujal prepoten od želje, da me objema. Jutro za jutrom sem se zbujal hlipajoč za njenim nasmehom, za roko posuto s cimetom, za časom, ko nisva imela ničesar, a sva imela drug drugega. Tudi On je jokal. Nekaj časa. Potem se je znova poročil in preselili smo se. Mačeha je bila odločna, pravična ženska. Ne preveč topla. Dišala je po glicerinu. Včasih sem po šoli stopil do njene službe in sva šla skupaj domov. Zdelo se mi je, da živim življenje nekoga drugega. Nekajkrat se je moj obraz celo smejal.

 III. del

 V nizu običajnih dogodkov sem sledil minevanju časa. Spomini na nekoč so se med kopičenjem let stalili v brezoblično mešanico sladkosti in grenkobe. Pol mene se je trudilo pomniti, pol mene je ves čas hotelo pozabiti. Študiral sem v mestu, pri očetu in mačehi sem bival le konec tedna.

Ko sem diplomiral, se je v meni naselilo nekaj praznega. Vse poti so bile zaprte, vsa vrata zapahnjena, vse luči ugasnjene, vsak smisel ubit. Sedel sem na napačen avtobus in se odpeljal. Ko sem izstopil, sem osupel ugotovil, da mi v obraz puha davno pozabljeni svet. Neslo me je čez stari del mesta, do knjižnice, z visokimi okni in razkošno lesenimi vrati. Nagonsko sem pogledal k oknu in vse v meni je zatrepetalo. STALA JE TAM! Mencal sem oči in sesal atome razredčenega zraka. Vstopil sem in čakal, da bo prišla. Stopila je do mene, nasmejana, v rožnatem krilu in čipkasti bluzi. Vedel sem, da me je čakala.

Dišala je po cimetovih piškotih in besede so stekle med nama kot nevidna reka spominov in sanj. Vse je vedela. Tudi ona je zahajala sem, Tudi ona je tu našla svoj mir in uteho. In ona je poznala Njo. Vse sva si povedala, vse izjokala. Šla sva do kotička v zadnjem prekatu in rekla je naj zamižim. V roke mi je položila skrbno zavit ovoj in potem je z lahkotnim korakom odšelestela. Kakor zamaknjen sem trgal pisane cvetlice z darilnega papirja in obstal vkopan z drobno knjižico v rokah. Moja najljubša. To je vedela samo Ona … Knjiga se razprla sama od sebe in iz nje je padel prepognjen list papirja. Vse mi je migetalo pred očmi, ko sem ga pobral in v tistih nekaj pičlih drobcih časa, so se mi misli utapljale v divjem bitju srca. »Vesela sem, da si prišel,« sem bral. »Tako se je moralo zgoditi, veš… Nisem ti mogla povedati za bolezen. Vem, da si dobro. Neizmerno te imam rada. mami«

Med strugo solz sem začutil nežen dotik na roki. »Tole je dala meni,« so rekla rožnata usta v rožnatem krilu. Na črtastem listu je bil zapisan recept za cimetove piškote. Nasmejala sva se in na mizici z majavimi stoli napisala mojo prvo prošnjo za zaposlitev.

Zdaj diham. Globoko in široko. In vsake toliko pride dan, ko se zdi, da je vse lepo in prav.

D.Š.

Ocena:
[Skupaj: 19 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor