Premagovati, pomagati, zmagati.

Zmaga je relativen pojem. Naši rokometaši niso bili prvi na svetovnem prvenstvu a so absolutno zmagali. Premagali so številne prepreke, tudi miselne in čustvene, verjetno celo sami sebe. In dokazali, da so srčnost, močna volja in nepreklicna predanost težka a zanesljiva pot do pravega zadovoljstva in uspeha, če hočete. In uspeh je relativen pojem… A o tem kdaj drugič.

Premagovati, pomagati, zmagati.
Foto: Alexandre Normand

Ponedeljek, dopoldne v razredu. Seveda beseda nanese na tekmo. Na tisti grozni zaostanek, na tisti izenačujoči gol, na zmagovito obrambo in zadnji strel. Žareče oči. Ponos. Veselje. Tisto… mi Slovenci gre prav potiho od klopi do table, zleze med decimalna števila in premice ter lahkotno poplesava v ritmu občutka vse je mogoče. Ustno ocenjevanje. Napovedano. Gremo, počasi, s pogovorom, teorijo potrjujemo s primeri. Postane sitno. Številke ne ubogajo, matematični zakoni se upirajo. Ne gre. Poskusimo drugače, še enkrat. Do minimalnih standardov. Zadostno…

Zadostno… Taka mlačna beseda. Za marsikoga ob trudu in sposobnostih ravno prav topla, za večino trpka in zoprna. Z visečo mrežo očitkov v ozadju. Težko mi je. Predlagam dopolnilni pouk. Še isti dan je. Uf, kako je ta reč nepriljubljena. Ta neposredna razlaga, ki gre včasih skoraj »ena na ena«. Učenci se je izogibajo in otepajo, kot neko hudo odvečno dodatno aktivnost. Ampak včasih res prav pride in je resnično koristna. Nekako mi uspe, da  deklica za zaveso solz razočaranja prikima in pride.

Težko je. Šesta ura, vsega je že dosti. Utrujenost z mešanico žalosti in jeze. Greva od začetka. Počasi. Po korakih. Riševa, barvava, podčrtujeva. Obraz se vedri in vsake toliko časa celo nasmehne. Dajva še. Kaj pa tale primer? Tole pa je že malo bolj zahtevno. In prideva do trenutka, ko malo bolj zahtevno ni več težava, ampak izziv. Ko dolg račun z oklepaji in vsemi možnimi računskimi operacijami potrka na prirojeno človeško željo po zmagi. Pravilno. Pravilno! PRAVILNO! Vzklik olajšanja, veselja in tistega izjemnega občutka, ki reče zmoreš, evo da zmoreš. Zvoni. Deklica lahkotno pomaha. Jutri je nov dan.

Drugo jutro. Ustno ocenjevanje. Nenapovedano. Učenci se spogledujejo, nekateri pogumno dvigajo pogled, drugi rahlo lezejo pod klop. Pokličem deklico od včeraj. Prikoraka z nasmeškom zmagovalca. Razlaga teorijo, računa, pojasnjuje, se zmoti, razmišlja, se čudi, pobriše,  popravi, podčrta rezultat, si oddahne.

Obožujem besede. A v tem trenutku mi jih zmanjka. Ta izraz na obrazu… Bitje srca, ki ga slišim od table do katedra. Spoštljivo začudena tišina v razredu. … Prav dobro! PRAV DOBRO.

In spet se po zardelih ličkih skotalijo srebrne solze. Solze premaganega strahu, solze veselja in olajšanja. Kako bo mami vesela, reče. In ti, vprašam, si tudi ti vesela?

Učiteljica… Jaz, jaz sem danes zmagala.  in razred je navdušeno zaploskal.

D.Š.

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor