Noam Chomsky: rangiranje in ocenjevanje otrok in učiteljev je škodljivo
Sam sistem ocenjevanja je popolnoma umeten. Učitelji niso razvrščeni glede na svoje sposobnosti, kako pomagajo otrokom, da bi dosegli svoj potencial in raziskali svoje ustvarjalne interese.
Poglejte, kaj se dogaja v izobraževanju. V zadnjem času je poudarek na ocenjevanju tako otrok kot učiteljev, zato se učenje reducira na priprave na teste. Testi tako vplivajo na usodo vseh.
To zagotovo uničuje vsak smiselni izobraževalni proces. Učitelj ne more biti kreativen in poln domišljije in ne more upoštevati različnih potreb učencev. Učenci pa po drugi strani ne morejo slediti svojim interesom, ker se morajo učiti za jutrišnji kontrolni test. Od rezultatov testa pa je odvisna bodočnost učencev in učiteljev.
Birokrati, ki sedijo po pisarnah, niso slabi ljudje, ampak delajo znotraj sistema, katerega ideologije in doktrine so izredno škodljive.
Ne morate neprestano ocenjevati ljudi … Ne morajo biti neprestano rangirani po nekih umetnih standardih. Učitelji niso razvrščeni glede na svoje sposobnosti, kako pomagajo otrokom, da bi dosegli svoj potencial in raziskali svoje ustvarjalne interese. Te stvari niso predmet testiranja.
Vi rangirate, a to je v glavnem nesmiselno in samo po sebi škodljivo. Spreminja nas v osebe, ki svoje življenje posvečajo boljšim uvrstitvam, namesto da bi samo počeli stvari, ki so vredne in pomembne.
V osnovni šoli je to zelo destruktivno, kar sem spoznal, ko so bili moji otroci v njej. Že ko pridejo do tretjega razreda, jih razdelijo na neumne in pametne. Če si uvrščen med neumne, te šola obravnava povsem drugače, kot če si med pametnimi.
Zamislite si, kako to vpliva na otroke. Oni to zelo resno dojemajo, kar je za njih pogubno, pri tem pa to nima nobene zveze z izobraževanjem.
Izobraževanje – to je razvijanje lastnih potencialov in lastne ustvarjalnosti. Morda ne boste odlični v šoli, boste pa odličen umetnik. Kaj je slabega v tem? To je samo drugačen način, kako živeti izpolnjeno življenje in s tem oplemenititi tako sebe kot tiste okoli vas.
Sama ideja rangiranja je škodljiva. Je del sistema, ki mora ustvariti t.i. “ekonomskega človeka”. To je nekdo, ki racionalno kalkulira, kako izboljšati lastni status in svoje bogastvo in se pri tem ne ozira na nič drugega. Nekdo, ki teži h kopičenju materialnih dobrin, ker je to tisto, kar se lahko izmeri. Če ste v tem dobri, potem ste racionalna oseba, ki se odloča na osnovi dejstev, saj večate svoj “človeški kapital”, ki ga lahko prodate na tržišču.
O kakšnem človeku govorimo? Je to tisto človeško bitje, ki ga želimo ustvariti? Vsi ti mehanizmi – testiranje, ocenjevanje, merjenje, vrednotenje – silijo ljudi v razvoj takih lastnosti … A takšne ideje imajo svoje posledice …