Toksičen odnos med mamo in hčerko: TROFEJA

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Toksičen odnos med mamo in hčerko: TROFEJA
Najpogosteje se v svoji posvetovalnici srečujem ravno s tem odnosom, odnosom, ko hči postane mamina trofeja. Mati v takšni navezi svojo hčer dojema, kot podaljšek sebe. Vidi jo kot objekt, lutko, s katero lahko upravlja in z njo manipulira, kakor jo je volja. Mati svojo ljubezen hčerki nameni le, če uboga njenim zahtevam in pričakovanjem. Njena ljubezen je pogojevana z njenimi »prav in narobe«. Hči se mora močno truditi, da ustreže maminim željam in zahtevah. Pri tem je prisiljena zanikati svoje želje, hotenja in vrednote, če želi prejeti mamino pohvalo, njeno naklonjenost in »ljubezen«.

Pogosto slišim mame, ki začet dialog v naglici speljejo na svoje otroke in njihove dosežke: »Moja hči pa študira medicino,…moja hči pa obvlada matematiko, je bila prva na tekmovanju, …moja hči pa je zmagala v športnem, glasbenem, itd….tekmovanju)!« Poudarek je predvsem na »moja« in potem sledi »xy« dosežek. Lepo je, da smo ponosni na otroke, ki se s srcem in dušo predajajo svojim željam! Če pa ta obsesivna želja po uspehu prihaja s strani staršev, pogosto mame, pa gre za toksični odnos, ki otroka neizmerno izčrpava in ga pogosto vodi tudi v čustvene stiske, tesnobo in kdaj botruje tudi pojavu motenj hranjenja ali samopoškodovanju.

Otrok je v današnjem času za mnoge starše postal »projekt«. Njegovo življenje do potankosti načrtujemo. Tehtamo med »boljšimi« in »slabšimi« odločitvami zanj, se trudimo njegovo življenje uokviriti v skladu z našimi pričakovanji in idejami, kaj bi naj zanj bilo najbolj prav. Pa je naš »prav« res tudi njihov »prav«? Pred nedavnim sem naletela na raziskavo, kjer so ameriške srednješolce spraševali o strahu, torej, česa se najbolj bojijo? Velika večina teh mladih ljudi je med najbolj tesnobne občutke navedlo strah, da ne bodo uspeli doseči pričakovanj svojih staršev!

Hči, ki mora igrati mamino trofejo – tako z videzom, ocenami, uspehom v obšolskih dejavnostih, kasneje na faksu, nato v karieri in partnerstvu – je obsojena, da svoje življenje podredi materi. Nikoli ne razvije lastnega občutka samovrednosti in je bolestno odvisna od zunanje potrditve (avtoritete).

Mati hči izrablja kot podaljšek sebe, da si preko nje polni svoj notranji občutek ničvrednosti in nizke samopodobe. S hčerkinimi dosežki posredno uresničuje tudi svoje lastne neizpolnjene in neuresničene želje. Na hčer gleda kot na objekt, marioneto in v njej nikoli ne prepozna avtonomne osebnosti z lastnimi željami, interesi, potrebami in cilji. Hči tako postane trofeja, s katero se kiti mati.

Takšen odnos ima pogosto reprize, ki se ponavljajo iz generacije v generacijo in pišejo dolge družinske tradicije. Hči, ki je bila mamina trofeja, bo v podobno trofejo, če tega vzorca ne bo ozavestila in skušala spremeniti, spremenila tudi svojo hčer.

Toksičen odnos med mamo in hčerko – ljubosumje

Lucija Čevnik
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor