Prostor v premik polja umiritve ob otrokovem joku

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Prostor v premik polja umiritve ob otrokovem joku

Da boste lažje razumeli spodnji zapis, vam svetujemo, da preberete še oba predhodna:

Piše Andreja Semolič

Ker so dojenčki in otroci odvisni od tega, da povzemajo po nas vzorce, kako živeti, ni odveč, da se potrudimo najprej v sebi preveriti v kakšnem vibracijskem polju smo. V nadaljevanju poglejmo v koherentno polje.

Koherenca dovoljuje možganom, da lahkotno sprejemajo raznolikosti okolja in povezujejo v vzorce delovanja, ki jih koristimo za različne načine kako živeti.

Kadar smo v koherentnem stanju, smo zadovoljni, čutimo varnost in sposobnost uravnavati različne negotovosti, ki jih raznolikost življenja prinaša. Različne pestrosti življenjskih situacij, ki jim lahko rečemo tudi problemi, so nam izziv, ki se ga lotimo urediti s tisto prvinsko strastjo življenja, vitalnosti in igrivosti.

Kadar smo v nekoherentnem stanju, nas te življenjske pestrosti navdajajo z občutkom brez izhodnega stanja, rigidnostjo in begom pred drugačnim. Navzven se kaže kot togo premikanje, trda zapestja, ne zmožnost igrivega prehajanja iz ene situacij/položaja v drugega.

Kako lahko delujemo?

Gre za to, da delamo na tem, da tudi v »problematičnih« situacijah aktivno začnemo delovati v smeri, da nas inkoherentno polje vibracij ne preplavi. Smo pripravljeni ukrepati. Vzpostavljamo zmožnost. Smo aktivni v smereh urejanja in delovanja vzvodov, ki nudijo koherentno poje vibracij.

Ko smo to pripravljeni, uvidimo in začutimo poti reguliranja in aktivno uravnavamo situacijo. Temu rečemo tudi samoregulacija. Ta proces nam je vrojen in ga potrebujemo le koristiti.

V kolikor smo po materi prevzeli inkoherentno vibracijsko polje ob vzpostavljanju pomiritve, nam življenje prav s samoregulacijskim procesom nenehno ponuja priložnosti drugačne izkušnje.

Ni enostavno. Ni pa tudi nemogoče. Prav tu tiči zanka, kjer smo ujeti ali tudi nehote ujamemo vanjo svoje otroke, pa čeprav si tega zares ne želimo.

Zavedanje, da otrokovo prvo regulacijo predstavlja prav mamina regulacija in ob zavedanju, da je ženska, ki se rojeva kot mati, dovzetna za nove izkušnje reguliranja, nas lahko navdušuje in nam vliva zaupanje. Ti mehanizmi se ob rojstvu otroka tudi sprožijo. V novem negotovem stanju, kaj in kako bo z otrokom, smo matere sposobne in poklicane za to, da ustvarimo zdravo razvojno polje koherentnih vibracij. Še toliko bolj, kadar so tu resnične situacije, ki ogrožajo življenje.

Tu je široko polje, v katerega se pravzaprav zelo malo ali nič ne poglobimo in si ne znamo vzeti v svojo korist tega mehanizma, ki omogoča preživetje. Prav ta mehanizem samoregulacije poskrbi, da še v tako nemogočih razmerah zaznavamo možnosti drugačnega izhoda, možnosti prepuščanja situaciji, ki lahko nosi tudi veliko dobrega, kljub trenutnemu brez izhodnemu stanju – vendar ne hipoma in ne takoj.

Iz svoje dolgoletne prakse ugotavljam prav to, da je to polje neizkoriščeno. Da prav tu starši potrebujejo nove izkušnje, znanje in podporo, da prepoznajo premik iz enega stanja v drugega in, da imajo lastno moč in voljo, da to zares tudi zmorejo.

Ko si starši dovolimo slediti možni novi poti, ko postanemo pozorni že na svoj izdih in kako le ta lahko sprosti krč iz naših sklepov in, ko zavestno usmerimo pozornost v to, se dlani in zapestja posledično tudi odprejo v novih smereh. Naše telo postane zavetje, ki oddaja mehkobo, sočasno odločnost in moč. Počasi, zares pridobimo novo izkušnjo reguliranja in delovanja.

Povsem naravno je, da nas skrbi. Da pa nas preplavi strah, pa je pot, kjer lahko sami vplivamo na to. Vzpostavimo reguliranje in se zmoremo premakniti v drugo stanje.

Kadar je mamo strah, med tem, ko se otrok prevrača ali trudi in malce jezi, da mu uspe morda nekaj prvič v življenju, in mama dopusti, da jo preplavi nekoherentno stanje, je prav tu sosledni povod, da otrok bodisi preneha v poizkušanju in se s časom vse hitreje uda. Jezi se in se preda, saj občuti, da, ko mati naredi namesto njega, se šele takrat v njej vzpostavi koherentno stanje. To stanje potegne otroka za seboj.

V tem delu je dobro razlikovati in uviditi, da se je ustvarila harmonijo skozi nemir, strah, negotovost in vstopila v vzpostavitev harmonije. Ključna razlika je način, kako kot dojenčki občutimo to vzpostavitev harmonije/ pomiritve.

Način vhoda v harmonijo je dejansko tisti, ki podpira naše polje koherentnosti in aktivira samoregulativno zmožnost. Kadar v to vstopamo skozi nemir in inkoherenco, že kot otroci, kasneje ne zmoremo spontano aktivirati lastnega mehanizma regulacije. Da to znova vzpostavimo, potrebujemo precej zavestnega napora in učenja skozi različne, že znane metode.

Tudi nekoherentno stanje potegne otroka v to, da občuti, da pa ne bo šlo, če mama ne naredi ali ne dokonča v bistvu tisto, kar on povsem razvojno lahko. Ta izkušnja se prav tako zbira v otroku. Kadar otrok velikokrat pride v te situacije, da ne dokonča ali prehitro preneha poizkušati, ker ga vedno prehitimo, vse bolj in bolj pasivno vstopa skozi razvoj.

Kadar mati ali oče hitita na pomoč brez prdhodno ustvarjenega koherentnega polja, otrok dejansko ne more priti do izkušenj, da občuti, da zmore dokončati in da lahko nadaljuje in ga razvojni izziv ne more zaustavi.

Otrok zmore ustvariti  novo stanje. Za to je opremljen s svojim genomom. Zmore naprej, ker od nas povzame koherentno vibracijsko polje in v njem ostaja. Narava sama skrbi za uravnavanje koherentnega polja.

Kadar otroka nevede in nehote potegnemo v svoje nekoherentno vibracijsko stanje, se le temu počasi tudi prepusti. Zavzema povezave, kjer ni aktivator. Se pa dobro nauči slediti manevrom, ki ustvarjajo načine, da vedno pride do koherntnega stanja.

Ker še ni izkusil druge možnosti ali jo je doživel premalokrat, ga vse hitreje in pogosteje preplavi nekoherentno vibracijsko polje ob vedno novem in drugačnem izzivu. Stanje ne omogoča več integracije v funkcionalno povezovanje in nadgradnjo samoučenja. Vse hitreje ga preplavi stanje neaktivacije, kadar ga ne dovolj hitro rešimo in tako zdaj ne potešimo tega stanja. Namesto prostosti v sebi se pojavlja rigidnost. Potreba “takoj in hipoma” (nestrpnost, nepotrpežljivost in čutenje, da nekaj ni v redu, če ni takoj…) se pojavlja tudi, ko odrastemo.

Ker nismo aktivirali koherentno stanje s procesom samoregulacije, kjer nismo sledili koherentnemu maminemu stanju, ampak smo v njega prišli preko nekoherentnega valovanja, je to izhodiščna pot našega »reševanja samega sebe« ( panika, takoj, brezglavo hitenje …)

S tem vzorcem gre razvojni proces naprej. Le tega, kot odrasli rešujemo s pomočjo različnih terapevtskih poti, ki so pokazane tudi v tej skupini.

Z zavedanjem tega, pa lahko očiščeni vstopimo v odnos z otrokom in ustvarjamo koherentno vibracijsko polje.

V nadaljevanju pridejo konkretni primeri.

Odgovorno starševstvo

Odgovorno starševstvo

V FB skupini Odgovorno starševstvo vam je vsak teden na razpolago strokovnjak s svojo temo. Več o ekipi strokovnjakov in najavljenih temah poglejte na strani Odgovorno starševstvo.
Odgovorno starševstvo
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor