Otroški jok – Katera je največja napaka, ki jo ob joku in otrokovem kričanju naredimo starši

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Otroški jok - Katera je največja napaka, ki jo ob joku in otrokovem kričanju naredimo starši

Piše Ana Bešter Bertoncelj

Osredotočate se na vedenje, namesto na potrebo

Če se osredotočaš na vedenje, potem popravljaš vedenje. Vendar je vedenje običajno le simptom čustvenega dogajanja in določene notranje potrebe (da ni viden, slišan, razumljen, sprejet, ne zna ravnati z napetostjo, ki je v njem), ki je skrito za neustreznim vedenjem otroka. Na ta način znova in znova spregledaš, kakšna čustva doživlja otrok in ga ne moreš ustrezno učiti, kako naj ta čustva začuti, jih začne ustrezneje izražati in kar je še bolj pomembno, kako se počasi lahko otrok sam nauči regulirati svoje lastno doživljanje in čutenje. Če se otrok tega ne nauči, potem ima dve možnosti. Ali čustva in občutke potlači, vendar nezavedno še vedno delujejo dalje, ali pa se še naprej neustrezno obnaša, ker nima drugih načinov, kako se soočati s svojo notranjo stisko in kako svojo potrebo zadovoljiti na bolj ustrezen način.

Kakšen bo torej tvoj izziv?

Vidi otrokovo neprimerno vedenje kot del njegovega razvoja, vendar še vedno postavi mejo.

Starši pogosto na vzgojo gledate črno-belo. Ali ga kaznujem, ali pa mu moram popustiti. Vendar je izziv, h kateremu te vabim ta, da otroku postaviš mejo (ne s kritiko, ne s tišino, ki kaznuje, ne s klofuto, ne z izolacijo, ne s kričanjem), vendar to naredi jasno, spoštljivo in odločno. Npr.: Ne dovolim, da tipkaš po mojem telefonu (načinov je več, v tem primeru uporabiš osebno govorico).

Kakšno dovoljenje si lahko daš?

Otrokova neprijetna čustva in neprimerna vedenja lahko vzamem kot izziv, kjer se bom učil/-a z njim povezovati tako, da bom naslavljala neprimerno vedenje, vendar hkrati z njim ohranjala stik.

Kadar postaviš mejo s kritiko, s tišino, ki kaznuje, s klofuto, z izolacijo in s kričanjem, sicer lahko dosežeš, da trenutno otrok preneha z vedenjem, ki te moti ali se ti zdi neprimerno, vendar ga nisi ničesar naučil/-a o tem, kako naj se začuti, kaj potrebuje, kako naj to izrazi na sprejemljiv način, niti kaj naj počne s stisko, ki jo v sebi doživlja. To pa so pomembne veščine za njegovo življenje. Prvi korak je, da ga vidiš v njegovi stiski. To lahko narediš z zrcaljenjem, validacijo in empatijo. Primer: Otrok želi čokolado, ti mu je ne želiš dati. Rečeš: »Vidim, da bi rad čokolado. (zrcaljenje) Ima smisel, ker je res odlična. (validacija) In si predstavljam, da si žalosten, ker ti tega zdajle ne dovolim. (empatija)

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj

Latest posts by Ana Bešter Bertoncelj (see all)

Ocena:
[Skupaj: 8 povprečno: 3.9]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor