Svojega otroka vzgajam brez religije. Brez skrbi, ne bo postal slaba oseba

Svojega otroka vzgajam brez religije. Brez skrbi, ne bo postal slaba oseba

Vera je bila vedno del mojega življenja. Rojena sem v katoliški družini, poročena v protestantsko, danes pa sledim naukom tako Bude kot taoizma, a kljub vsemu temu nisem verna. Ne verjamem, da je le en nauk pravi ali da je le ena knjiga pristna, in ne strinjam se s konceptom verskih ustanov ali organizirane religije.

Ko sem v jeseni leta 2012 spočela svojo hčerko, sem vedela, da bova morala z možem sprejeti kar nekaj težkih odločitev, ki pa jih bodo še težje sprejele najine družine. Imela sem prav. Hčerka ni bila prav veliko večja od brstičnega ohrovta, ko sem prvič dobila vprašanje:

»Saj boš hčerko krstila, kajne?«

Globoko sem vdihnila in izdihnila. Vedela sem, kaj prihaja, zato sem uredila svoje misli, preden sem spregovorila. Vedela sem, da moram reči več kot le »ne«.

»Ne, ne bova je. Nič nimava proti verski vzgoji, a z Jasonom sva se odločila, da počakava. Fižolčku (moje ljubkovalno ime za hčer) bova pustila, da se sama odloči o duhovnosti in veri.«

Dober odgovor, kajne? Ne. Očitno ne, ker sem v odgovor dobila le tišino. Neprijetno, bolečo tišino.

Dobra novica je, da sem bila na tišino pripravljena. V resnici sem bila pripravljena tudi na jezo in razočaranje in celo na solze. Na to, kar se je dejansko zgodilo, pa se nisem mogla pripraviti.

»Ampak, otroka pa vendar moraš krstiti! Če ga ne, in se nekaj zgodi, bo … bo … Saj veš, da gredo nekrščeni otroci v pekel, kajne?«

O, moj bog. Ni tega rekla, sem si mislila. Ne, ni! Ampak namesto da bi začela vpiti, sem se nasmehnila in pogledala stran. Ta pogovor bova raje nadaljevali nek drug dan. In res sva ga.

V toku naslednjih devetih mesecev se je ta pogovor ponovil. Večkrat.

Ampak dandanes se ta tema ne prikaže več v pogovoru. Nikoli. Zakaj? Ker sem njihov strah zatrla v kali. (Papež Benedikt je pravil, da po njegovem mnenju obstajajo »resni« argumenti za upanje, da gredo tudi nekrščeni otroci v nebesa.) Čas je naredil svoje. In tudi dejstvo, da je moja hčerka postala ena najbolj uglajenih, premišljenih in empatičnih mladih ljudi, ki sem jih kadarkoli poznala. Brez religije.

Moj triletni otrok je vljuden, skrben, toleranten in prizemljen.

In zdi se, da ni edina. V študiji, ki jo je leta 2015 opravila revija ‘Current Biology’, ki je primerjala moralno držo 1.100 krščanskih, muslimanskih in ateističnih otrok z eksperimentom, imenovanim »igra diktatorstva«, so bili nereligiozni otroci konsistentno bolj radodarni kot otroci iz verskih družin.

»V tej igri je bilo otrokom pokazanih 30 nalepk, povedali pa so jim, da si lahko izberejo 10 sebi najljubših ter jih obdržijo. Povedali so jim tudi, da za eksperiment žal ni dovolj časa, tako da veliko njihovih vrstnikov ne bo dobilo nobenih nalepk. Rezultati so pokazali, da so bili otroci krščanskih in muslimanskih družin veliko manj radodarni kakor otroci iz ateističnih družin, ko se je šlo za deljenje nalepk z ostalimi anonimnimi vrstniki.«

Še več, otroci, vzgojeni brez religije, so bili po večini bolj tolerantni in manj zamerljivi, tisti iz verskih družin pa so se odločali za strožje kazni in/ali pravico. Avtorji študije pravijo, da jih rezultati niso presenetili in da se jih da razložiti s pojavom samoopravičevanja, ki pomeni, da se nekateri ljudje čutijo za bolj moralne od drugih, saj počnejo nekaj, kar se družbi zdi moralno, kot je na primer obiskovanje cerkve.

Ne morem govoričiti o drugih otrocih, niti o rezultatih študije, lahko pa rečem, da moja hčerka ni le radodarna in tolerantna, temveč tudi sladka in ljubeča. Je sočutna in empatična in »tisti otrok« na igrišču, ki vedno deli svoje igrače in prigrizke. Je tisti tip punce, ki skrbi za očka, ko on zboli in jo skrbi za tujce, ki jih sliši kričati ali jokati. Ko vidi nekoga v stiski, mu prinese robček ali ga objame ter razume moč besed kot so »hvala«, »prosim« in predvsem »oprosti«.

Vsega tega ne počne, ker ji tako pravi neka knjiga. Tako se obnaša, ker ve, da je to prav. Ker bi se tako morali do ostalih obnašati prav vsi.

Čeprav se veliko ljudi od religije nauči solidarnosti, dobrote in hvaležnosti, saj vera te vrednote konec koncev uči, se jih mnogi tudi ne. Odpuščanje ni samo področje vere. Hvaležnost ni samo področje vere. Empatija in razumevanje nista le področji vere. Religija in morala nista neizpodbitno povezani, ker religija pač ne proizvaja le dobrih ljudi. Ljudje naredijo ljudi dobre.

In jaz sem odločena, da naredim najboljšo malo osebo, kar jo lahko.

Kimberly Zapata/scarymommy

Ocena:
[Skupaj: 27 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor