Kako shekati dojenje?
Si želiš dojiti, pa vama nikakor ne uspe?
Tudi nama v začetku ni. Brez zamere, ampak dojenje je priučena in ne naravno dana veščina. Vsaka taka veščina pa je zastrašujoča, dokler ni osvojena. In zanjo potrebuješ veliko potrpežljivosti, časa in znanja. Po mojih izkušnjah sem mnenja, da četudi je dojenje s strani zdravstva in raziskovalcev podprto in priporočljivo, se ga družbeno gledano ne spodbuja. Niti v samih porodnišnicah ne.
Verjamem, da so izkušnje mamic različne. In ne želim reči, da je dojenje boljše od adaptiranega mleka. Tudi sama sem zrasla na adaptiranem mleku. Pravzaprav se vzdržujem pozicije prav/narobe. Želim le podati svojo izkušnjo in morda se katera od mamic najde v njej. Morda bo kateri pomagala ali pa jo nasmejala. Vsekakor pa je odločitev na vsaki mamici posebej.
Od nekdaj sem vedela, da bom, ko bom postala mami, dojila. Nagonsko, telesno sem to vedela veliko prej, preden sem se sploh zavedla, da vem. Se sliši čudno? Pa ni. Namreč od trenutka, ko mi je postalo jasno, da bo moje telo nekoč v sebi nosilo dete (nekje pri osmih ali devetih letih), je bilo jasno, kakšno nalogo bodo morale opravljati moje dojke. Drugega scenarija ni bilo v moji glavi. To se mi je ves čas zdelo neverjetno normalno. Zato pa so dojke, kajne?
V porodnišnici brez prave podpore dojenju
A potem nikakor ni šlo tako zlahka. Težave so se začele že nekaj ur po porodu na oddelku porodnišnice, kjer nisem občutila nikakršne resnejše in srčneješe podpore dojenju. So bili vse preveč zaposleni za kaj tako vsakdanjega. Zame dojenje ni bilo vsakdanje. Zame je bila to neverjetna in zastrašujoča nova izkušnja.
Ko so me pripeljali v sobo, kjer je bila že ena novopečena mamica, so mi sestre rekle, da naj se spočijem, kajti moja edina naloga v naslednjih treh dneh naj bo dojenje. In potem konec. To je bilo vse, kar je bilo resneje storjenega v prid dojenju + vezana brošura na moji nočni omarici.
Nobene podpore. Nobenega sočutja do mater, ki so jim nagajali hormoni in jih je bilo strah, da jim bo že v prvem dnevu tako spodletelo, da bodo otroka ferderbale do smrti. Nobene tople, spodbudne besede. Vsakršno vprašanje je bilo odpravljeno mimogrede, osorno in češ “Kaj naj! Tako pač je. Potrpi malo, potrudi se bolj, pa bo.”
A spet se dojita? Ja, kakšnega maminega sinka boste pa naredila?
Pač ni tako. Vsaj ne, kot sem dojenje na koncu doživela sama. V porodnišnici naj bi po neproblematičnem porodu mamica ostala od 48-72 ur. Jaz sem odločno hotela domov že po 48 urah, saj me je tamkajšnja situacija nadvse potrla. Imela sem čudoviti cimri, ki smo si sobo delile s tremi nadebudnimi fantki. Med seboj smo se lepo razumele in se še danes kdaj pa kdaj slišimo. Dve sva bili prvorodki, ena drugorodka. Koliko vprašanj in debat. In vse smo dojile. In vse smo imele probleme. Vsaka po svoje. En fantek ni znal cuzati, ena je imela mleka malo, druga je imel čisto otrdele dojke … Zato je bilo tudi veliko joka. Ni mi jasno, zakaj cimri niso takoj ponudili prsne črpalke, ko so ji dojke tako zatekale, mali pa jih ni uspel izpraznit. Vsaj toliko, da bi si sebi olajšala bolečine.
Ne vem zakaj, toda nekje v moji podzavesti me je preplavljalo zavedanje, da moram frocka ves čas priklapljat na dojko, da se nauči dobro vleči, da se začne tovoriti obilje mleka in da vse lepo steče. Zato je bil včasih tudi na 20 minut v mojem naročju, kar je načeloma edino prav. Vendar so mi to zavedanje in pogum začeli počasi odžirati pogledi vseh sester, zdravnic in drugega osebja. Enkrat je name padla celo pripomba:
“A spet se dojita? Ja kakšnega maminega sinka boste pa naredila?”
“Svojega,” je bil moj odgovor, toda v meni se je prebudil dvom.
Ali pretiravam? Ga preveč crkljam? Kaj pa, če se bo že takoj na začetku navadil spati le z mano in v moji postelji? Kaj pa če … Kaj pa če … Kaj pa če bi ljudje sveže mamice pustili na miru in bi namesto neumestnih pripomb raje trud in energijo vložili v to, da bi nam bilo lažje? Le kako naj nekaj ur starega otročka razvadim? Le kako ga naj ne razvajam!? To je namreč vse, kar sem si tisti trenutek želela.
Tako je v verižno cikličnem spanju in dojenju minil prvi dan in se je začela prva noč. Strahotno vroča noč ter grozljivo nasršene nočne sestre. In prvi nastop mojega cvilimožka. Le kako bi lahko že takrat vedela, kaj pomeni njegov jok? To, da naj bi matere svoje otroke čutile, velja za kasneje, ko jih spoznamo, z njimi preživimo 24/7 6-12 mesecev in šele takrat lahko rečemo, da jih nekako čutimo. Prej pa ne. Vsaj jaz ne.
Moj otrok se je drl, jaz ga pa nisem znala pomiriti
Vsaka mamica ima v porodnišnici na nočni omarici gumb, s katerim pokliče sestrino pomoč. Tudi jaz sem jo. 2-krat. Prvič, ko se je sin drl že pol ure in nas vse budil, čeprav sta bila njegova korajžna cimra krasno stoična do njegovega dretja. Nisem ga znala pomirit. Zibanje, petje, jošk ja, jošk ne, moja postelja, njegova posteljica, pokrit, odkrit … Nič ni bilo prav. Ura pa dve zjutraj. Zato pozvonim.
“Ja, lačen je.”
“Pa če se je ravnokar dojil.”
Skomig.
“Lahko vam pripravim stekleničko adaptiranega mleka.”
“Ne želim umetnega mleka.”
“Kot želite. Lahko noč.”
…
Pol ure kasneje nisem bila prav nič bolj uspešna. Mali se je še naprej drl. Pred očmi se mi je že začenjal vrteti film, kako bo s tem letom porodniške, ki da bo poln takšnega dretja. In moje nesposobnosti. Vsa obupana in vdana v usodo in prepričanje, da enostavno nimam dovolj mleka zanj, pritisnem še enkrat na zvonec, drugič in zadnjič.
“Ja?”
“Mi lahko vseeno prinesete stekleničko, enostavno ne neha jokati.”
“Prinesem.”
In mi vkratkem prinese res ogromno stekleničko s pradavnim rjavim cucljem, iz katerega je mleko kar lilo, če si jo obrnil na glavo. Vsa zaspana in zmedena si poskušam otročka namestiti v naročje tako, da mu bom v kričeča usteca potisnila cucelj. Nakar pride sestra, ga grobo poravna v mojem naročju, mu glavico potisne nazaj in mu v usta zarine cucelj. Mali se naloka mleka.
“No, vidite, lačen je bil.”
“Hmm.”
“Lahko noč.”
Zato je dojenček jokal
Čez deset minut se revež scela izbruha in nato začne spet na veliko kričati. Nisem več hotela klicati sester. Saj mi nikakor niso z ničemer pomagale. Le kaj naj? Pa mi prišepne tak zelo tihi, neslišni glasek: Mogoče je pa pokakan? A dojenčki kakajo tudi ponoči? Jih kakanje zbudi? Jih moti? Sestre so rekle, da jih bodo previjale podnevi, ponoči pa ne. In nas, mamic, zato tudi od vsega začetka sploh niso naučile previjat. Smo lahko le opazovale, kako one to ena-dve-tri opravijo z levo roko. Rečeno je bilo, da bodo vse dneve v porodnišnici opravljale to nalogo. Ja, pajade! Ponoči že ne.
Malega previdno in boječe položim na previjalno mizo. Še nikoli, odkar se je rodil, mu nisem zamenjala pleničke. Samo dvakrat sem videla, kaj je naredila sestra, ampak je to počela prehitro, da bi si vse zapomnila. Pojma nisem imela, kako se temu v praksi streže. Vedela sem, da potrebujem vodo in da moram krpice ožemati v drugo posodico, pa da mora biti vse sterilno in da … o previjanju res nisem vedela ničesar.
Zaskrbljeno se lotim projekta in odprem pleničko. Pokakan spredaj in zadaj do sredine hrbta. Revček! Saj ni čudno, da je tako tulil! Po najboljših močeh s pomočjo cimre, ki je postala drugič mamica in je imela vsaj nekaj grifa za hendlanje z ritkami in pleničkami, previjem tega ubogega otroka. In potem? Potem je mirno zaspal in kot bubica spal vse do jutra. Brez problemov. Toliko o tem, da se ponoči mamicam ne pomaga previjati otrok ali da se jim tlači v usta umetno mleko, ki ga otroci očitno ne potrebujejo.
Domov že drugi dan
Jezna, da so z menoj opravili tako levoročno, sem se odločila, da bom šla že drugi dan domov, razen če bi bilo to kritično za naju z dojenčkom. Ni bilo. Sicer smo se morali malo pregovarjati, vendar sem vseeno dosegla svoje. Mi bo že patronažna doma v miru pokazala, kako in kaj.
V pričakovanju obiska patronažne sestre
Kot dobra starša, sva se pripravila na njen obisk in si na papir zapisala vsa vprašanja, ki so naju pestila. Kako se umiva popek? Kdaj odpade? Kdaj ga bomo lahko kopali? Kako je z dojenjem? Kolikokrat naj se hrani? Kje je bolje, da spi? Zakaj tako malo spi in toliko kriči? Katera krema je najboljša za ritko? Pa pleničke? Koliko plasti oblačilc? … Mogoče se zdiva nesposobna, ampak hotela sva vse narediti prav. Pa je šlo vse le še bolj navzdol. Naša furijasta patronažna je privršala s šopom predpotopnih fotokopij, s katerih se je marsikje le stežka bralo.
Toda časa si ni vzela, da bi umirjeno podebatirali in bi mi v miru pokazala kakšne utečene prijeme. Ali da bi mi dala nasvet, ki bi mi olajšal prenašanje čišče. Presenečena sem bila, da ni vedela, da Tosamine vpojne vatirane vložke brez lepil in umetnih snovi, ki jih niti v porodnišnici ne dobiš drugje kot na porodni, prodajajo v Tosamini trgovini v BTCju. Presenečena sem bila, da je takoj forsirala nek rigiden urnik spanja in hranjenja na 3-4 ure, ne glede na individualne potrebe mojega otroka. Presenečena sem bila nad njeno zgroženo reakcijo, ko sem otroka umirila in je zaspal medtem, ko sem sede poskakovala na žogi za jogo. Šele kasneje sem spoznala, da ni nič narobe, če moj otrok ne spi večino časa, če se želi dojiti na 20 minut in če ga uspava poskakovanje.
“No, videti sta popolnoma sposobna in izobražena. Mogoče se lahko dobimo šele pojutrišnjem? Letim namreč še tja pa tja … In počitnice so, pa nadomeščam še tam in tam za to in to gospo. Raje vidim, da se oglasim takrat, ko sem na vašem koncu, da ne hodim gor in dol po Ljuljani. Vi samo počivajte. Da bo mleko. In veliko pijte. Dodajajte AM po dojenju in ne pozabite redno prestavljati z dojke na dojko.”
“Aha.”
Oblile so me solze besa in nemoči
Ko je odšla, so se mi ulile solze (teh je bilo kar nekaj v naslendjih 14 dneh, čeprav le redko jokam) in popadla me je nemoč v družbi besa. Nekaj sem ju stresla na moža, nekaj sem ju usmerila vase in v svojo nesposobnost. V sebi sem se kar tresla. Mi bo uspelo? Bom znala popedenat tole našo novo ritko? Ga bom znala uspavat? Bodo moje dojke pridelale dovolj mleka, da bo sit in zadovoljen? Po moji strani sta mami in babi obe dodajali adaptirano mleko, ker naj ne bi imeli dovolj mleka. Rekli sta, da bo najbrž z menoj isto, da je dedno.
Dovolj sem že prebrala o dojenju in tudi v Šoli za starše so ponavljali kot papige eno in isto navodilo: “Povpraševanje-ponudba.” Če bi že takoj v začetku zares razumela to izjavo, bi si prihranila dober mesec skrbi. Tako pa sem vsa zmedena podlegla notranjim dvomom, divje tehtala otročka po vsakem hranjenju, poskušala s črpanjem iztisniti in stimulirati še več mleka. Doseči sem hotela, da bo takoj sprejel krasen ritem 3-4 ure spanja, nato hranjenje/igra/crkljanje, in spet 3-4 ure spanja.
Borba z dojenjem in dvomi
Pobožne želje in jaz na koncu s potrpežljivostjo. Iz dneva v dan sem bila bolj prepričana, da ne bom uspela dojiti, da mi mleko pohaja. Vedno več sva mu morala dodajati. Adaptirano mleko mi je smrdelo, smrdel mi je sin, ko je bil hranjen z njim, kajti spremenil je vonj. Bolele so me dojke. Imela sem vedno več zamašenih vodov, mlečnih žuljev, sor ipd. Srečnica nisem dobila mastitisa. Vedno bolj sem se počutila upehano, poraženo, nesposobno. Zakaj moje telo noče sodelovati z mano? Dojenje je vendar nekaj tako naravnega. Samo bi se moralo odviti. Zakaj se tako počasi redi? Zakaj ne spi dlje kot 20 minut? Zakaj? Zakaj? Zakaj?
Ko možje vzamejo situacijo v svoje roke
Potem pa se je po dobrem mesecu zgodilo dvoje. Na robu joka sem govorila z dobro prijateljico, ki mi je povedala svojo zgodbo. Po treh mesecih problemov z dojenjem je končno le našla način, da je mleko steklo in ji ni bilo več mučno. In je uspešno, ljubeče dojila 18 mesecev. Rekla je, da sta z možem na eni točki odločno presekala, nehala dodajati adaptirano mleko in se je dete moralo izključno dojiti. Tudi 1000× na dan, če je bilo treba. In glej ga zlomka, v nekaj dneh je bilo vse ok.
Hvala bogu za čudovite može, ki vzamejo situacijo v svoje roke, se izobrazijo in poiščejo možne razloge in rešitve, ter, ko si ti najbolj zafecljana v lastne štrene, rečejo, takole boš naredila. Moj mi je kupil knjigo Nursing Your Baby – Karen Pryor & Gale Pryor. Super knjigo, ki razloži marsikaj, a je žal ni v slovenščini. Toda meni je rešila vse, česar mi ni rešil prijateljičin nasvet. In v njej je bil podoben nasvet, kot mi ga je dala prijateljica.
Takrat sem bila že zelo uničena, utrujena, zdelana, brez energije in ves čas na robu joka. Ni vse takoj depresija, včasih je za to krivo le pomanjkanje nekaterih snovi v telesu. Marsikdo lahko reče, da gre za placebo – toda placebo ali ne, če deluje, deluje. In če ni škodljivo, temveč dobrohotno, toliko bolje. Zato sem morala najprej najti vire vitaminov B-kompleksa (pivovarski kvas, grško seno, jetra, polnozrnati izdelki). Med nosečnostjo sem bila močno anemična, zato sem si priskrbela še dodatno železo in C-vitamine. Rahlo sva spremenila tudi prehrano, da sem vsakodnevno dobila več potrebnih snovi.
Potem pa sem nekaj dni dojila vsakič, ko je sin pokazal interes. Vseeno mi je bilo, če se je to zgodilo na vsakih 10 minut. Vseeno mi je bilo, če sem dojila 1000× na dan. Vseeno mi je bilo, če je bilo dete priklopljeno kot na infuzijo na eno ali drugo dojko. Nisem štela dojenj, mililitrov, pridobljenih gramov, nisem ga tehtala, skrbela, se sekirala, obremenjevala ali počela kar koli drugega. Nisem kuhala, pospravljala, prala, sesala. Nisem imela nobenih obiskov. Imela sem posteljni piknik. Skupaj z dojenčkom sva te dni preživela skupaj v postelji. Vstala sem le, če sem ga morala previti, iti na stranišče, jesti ali se stuširati. Skupaj z njim sem spala, prebrala sem dve knjigi in pogledala kakšen film. In zrla v njegov zadovoljni obrazek. Vse dni sem ostala v pižami (kolikokrat si to sploh lahko privoščiš), brez frizure in mejkapa, deodoranta, krem in umitih las. Le nekaj tako čudaških dni je bilo potrebnih, pa so se moji problemi razblinili, mleko je steklo, fant je lažje zaspal in se je manj drl.
Šele takrat lahko rečem, da sva se zares začela dojiti. In sva se dojila leto in pol. Brez vsakršnih problemov, mojih ali njegovih. In mleka je bilo dovolj. Zato kar pogumno in poslušaj sebe in svoje potrebe ter potrebe svojega otroka. Tako boš izvedela največ in naredila za oba najbolje.
A takšna doživetja in občutki niso le moja, zato jih poskušam ubesediti. Mogoče pa v njih najdete nasmeh ali kanček resnice tudi zase.
- Zakoreninjen strah pred tujim in drugačnim - 22. 4. 2016
- Mami, v vrtec grem! - 1. 3. 2016
- Kako shekati dojenje? - 22. 2. 2016