Zakaj otrok ne zmore sam?

Ko se malo detece, ki pase kravice, prvič prekotali na hrbet, ga prestrežemo, da se ne bi poškodoval, namesto da bi ga nežno popeljali tja, kamor se je namenil. Ko se hoče opotekajoče postaviti na dve noge in narediti prvi korak, ga primemo, da ne bi padel, namesto da bi mu dali možnost izkušnje, da se dvigne in pade, mi pa bi bili tam zanj le zato, da bi bili priča njegovemu podvigu in da bi ublažili padec, če bi to potreboval. Ko se kasneje želi dvigniti na prste in seči po igrački, ki so jo zagledale njegove radovedne oči, mu »pomagamo« in mu jo damo v roke, namesto da bi mu pomagali, da bi jo dosegel sam.

Zakaj otrok ne zmore sam?

Piše: Ana Bešter Bertoncelj

S tem raziskuje kaj zmore njegovo telo, kaj lahko že naredi sam in se veseli, ko to tudi doseže. Ko želi splezati po stopnicah na igrišču, mu povemo, da bo padel in da je še premajhen, da bi lezel tam gor, namesto da bi mu bili opora, da bi zlezel, kamor se je namenil. Ko želi otrok pomagati rezati, sekljati in mešati rižoto, mu povemo, da je prenevarno in ga preusmerimo drugam, namesto da bi mu na malo mizico dali korenje, papriko in bučko, da bi prijemal in okušal, kaj počnemo. Ko otrok hoče barvati z barvam, mu povemo, da ne sme preveč packati, ker je miza nova, namesto da bi mu podložili mizo s časopisnim papirjem, ki ga ni škoda. Ko otrok hoče sam obuti čevlje, mu pomagamo, ker še ne zna in ker se nam mudi, namesto da bi mu počasi, zares počasi pokazali, kako se to naredi. Ko se hoče otrok gugati višje in višje, mu spet povemo, da bo padel in da je še premajhen, namesto da bi mu rekli dobro se drži in ga zaščitili morda tako, da ga med guganjem sami držimo, če to še potrebuje. Ko hoče politi kozarec z vodo, ki bi mu dal izkušnjo mokrih rok in nog, se ukvarjamo predvsem s tem, koliko nereda bo potem treba pobrisati, namesto da bi ga peljali pod tuš ali v banjo in se polivali skupaj z njim. Ko hoče otrok ustvarjati, mu sami pokažemo, kako se kaj naredi, ker on še ne zna, namesto da bi mu dovolili, da sploh poizkusi. Ko se hoče kaj naučiti, mu povemo, kako je prav, namesto da bi mu omogočili izkušnjo in priložnost, da sam spozna, kar je za spoznati.

In potem nekega lepega dne od njega želimo, da se sam znajde, da sam poizkusi, da sam naredi, ker je zdaj že dovolj velik in bi že moral znati.

Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 4.8]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor