Pedokinetika – pomen izkušenj, ki jih nabirata dojenček in starš skozi dnevno dinamiko
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše Andreja Semolič, prof. šp. vzg., učiteljica Feldenkrais metode ®, ustanoviteljica in idejna utemeljiteljica Pedokinetike ®
Skozi vsakdanjik lahko vplivamo na nenehno dojenčkovo sprejemanje in zaznavanje našega vpliva, stika in odnosa med negovanjem, hranjenjem in drugimi življenjskimi potrebami, na način, da v kar največji meri črpa organski potencial razvoja.
Oblikuje nas vsaka izkušnja
Ne glede kako se nekaj dogaja, prav vsak doživlja nekaj svojega. Pri dojenčku gre šele za procese zaznavanja in spoznavanja skozi čutenje. To pa še ni izkušnja. Izkušnjo, ki se umesti v implicitni dojenčkov spomin, nastane pravzaprav preko sočasnega sprejemanja in doživljanja staršev. Ta bodisi deluje v coni reakcije ali odziva. Prav tako so pomembne zaznave okolja, ki jih sočasno sprejema dojenček. Spoznavali bomo izkušnje skozi oči, pesti, sesanje.
Pomen premikanja glave in oči za dojenčkov razvoj
Ne glede na starost dojenčka, lahko otroka vedno znova povabimo, da usmeri pogled in svoj interes v različne smeri in ne samo iz ene. Ta ena stran je pogosto starševa običajna/domača stran oz. stran, ki jo je bolj navajen in je pravzaprav staršev vzorec. Vzorec delovanja in interakcije ali način kako se uporabimo.
Način uporabe samega sebe je prav tako pridobljena starševa izkušnja, ki se je utrdila v vzorec, ki ga znova in znova uporablja na en in isti način, kadar ogovarja, gleda pestuje, previja itd svojega dojenčka.
V današnjem dnevu vas vabim, da se poizkusite potruditi pristopiti do otroka ne glede na starost, na naslednje načine:
- preden otroka ogovorite, se za trenutek ustavite in zaznajte iz katere strani prihajate. Je to leva ali desna ali iz strani stopal ali glave?
- Samo zaznajte in nato nadaljujte k pristopu.
- Ko vas otrok opazi, se vabljivo, čutno in odločno premaknite na drugo stran. Opazujte, kakšna bo otrokova sprememba. Ali se obrne za vami ali ne?
- Ali morda med obračanjem za vami, polno opazuje vse na poti kar vidi. Počakajte, strpno. Tudi, če se ne obrne takoj, ni popolnoma nič narobe. Čutno se mu pojavite v vidnem polju in se nato znova odmaknite. Tako postopajte počasi in vztrajno v vse smeri, vse dokler mu ne uspe za pogledom obrniti cele glave. Sčasoma sledijo ramena, trup in nogi.
Pomembneje od tega, da vas hitro vidi, je, da se obrača za vami in na vse strani. Tudi za glavo, da se brada močno dvigne v zrak. Vsakokrat znova, ko vstopate v stik z otrokom zavestno uporabite drugo stran.
Vsi ti gibi so izrednega pomena za konstrukcijo samoorganiziranja vratnih vretenc in predvsem funkcije 7. vratnega vretenca, ki je pomemben za obračanje glave. Svojo funkcijo razvija z uporabo in ne s starostjo.
Nekoč so bili mnenja, da pogled nazaj ali vznak ni dober. Danes vemo o razvoju funkcije mnogo več. Pravzaprav brez tega obračanja glave, človek ne more v celoti organizirati svojo funkcionalnost.
Obračanje glave potegne za seboj kompleten konstrukt razvoja hrbtenice in njene funkcionalnosti. Predvsem pa občutek varnosti. Funkcionalno pomeni, da človeku dano anatomsko in fiziološko kapaciteto vrste uporabimo v vsej optimalni dani sposobnosti. Le to pa odkrivamo več in več in vsega o človeku še vedno nismo odkrili.
Prav v kapaciteto funkcionalne samoorganizacije sodi v obdobju do postavitve na noge bistvena konstrukcija ali strategija delovanja človeka. To je sočasna organizacija postavitve okostja, mišičja, kognicije, ki se kasneje skozi starost kaže kot uporaba samega sebe. Naša uporaba je lahko zdrava ali manj zdrava. Dejanja preko katerih se uporabljamo nam bodisi škodijo ali koristijo in doprinašajo k nadgradnji razvoja.
Če je otrok že starejši, morda že sedi ali kobaca in tudi že hodi, mu prav tako pristopite igrivo iz vseh možnih strani in položajev in se kot zgoraj opisano izmaknite iz vidnega polja na drugo stran.
Prav tako mu lahko ponudite v vidno polje in iz njega bodisi igračo ali hrano. Pomembno je, da se vabljivo in igrivo premaknete na drugo stran in počakate, da preden prime, tudi zares pogleda v smeri prijema. Pomembno pa je tudi, da se vsakič znova premaknete večkrat v in iz vidnega polja in dosega. Da ne hitite, s tem, da otrok hitro vidi, hitro doseže in takoj prime.
Prav skozi te momente se tvorijo vzorci našega funkcionalnega delovanja.
Kadar smo otroku vidni z ene strani in dlje časa. Ali ponujamo bodisi igračo, predmet ali hrano vedno iz iste smeri, višine in bližine, lahko opazite, da se do določenega polja obračajo le oči, glave pa se ne obrne.
Pri starejših otrocih tudi zadaj ostaja telo. Pogled se hitro vrne proti sredi in bega v skopi anplitudi od kolikor dopušča le oko samo. Otrok začne mahati z rokami in tudi cepetati z nogami. Pogosto začne tudi kričati. Izgleda kot, da ne upa ali ne zmore obrniti glavo in podaljšati pogleda in razširiti vidno polje, kot si upati premakniti iz svojega mesta. Pogosto starši domnevajo, da je bodisi užaljen, jezen ali zahteven. V bistvu pa gre za nefunkcionalno strukturiranje in organiziranje vzorca uporabe samega sebe.
Kadar opazite tak pogled, poskusite z zgoraj opisanim čutnim, odločnim prihodom v vidno polje in iz njega, kjer postopno dodajate otroku priložnost, da začne koristiti sposobnost hrbtenice in predvsem 7 vratnega vretenca, da začne glavo obračati, sukati in kotaliti. Temu vedno sledijo ramena, trup, medenica. Zagotovo pa se premakne iz svoje sredine, ker ga v to žene razvojni zagon. Le ponuditi mu je treba opcijo obračanja glave in širiti smer pogleda.
Izkušnje, ki gradijo notranji občutek varnosti
Pogosto se starši in pravzaprav vsi, ki smo v stiku z otrokom ali v kakršnemkoli odnosu, znajdemo v ponavljajočih in brezizhodnih situacijah. Takrat je priložnost, da se ustavimo in naredimo drugače. Se zavemo, da delamo morda z neproduktivnimi vzorci uporabe samega sebe. V bistvu so to vzorci, ki nam škodijo. Uvidimo, da nam ne nudijo in nas ne podpirajo v tem kar pravzaprav želimo doseči, kljub neizmerni potrebi, želji in predstavi.
To je čas za poizkus v še neznano ali ” ne domače”…. ko nekajkrat preverimo in se z zavzetostjo in zanimanjem lotimo na drugačen način, nam nenavadno postane kaj kmalu povsem logično in tudi že prijetno.
Da se prebijemo do tega, pa je neizbežno soočanje s sponami, ki nas vodijo v neproduktiven vzorec. Ko je vzorec delovanja vzpostavljen v funkcionalnem smislu celostnega delovanja, potem se ne sprašujemo več ali je prav ali ni. Nimamo več dvomov. Čutimo le izpolnjenost in notranje zadovoljstvo, pa četudi razum pravi drugače. Odličen članek o varnosti in samostojnosti dojenčka si lahko preberete na tej povezavi: Lekcije samostojnosti dojenčka – občutek varnosti
Andreja je mati dveh najstnic. Zagovornica otrokove proste igre in humanega razvoja. Predstavnica novih drugačnih načinov in pogledov na razvoj, preko katerega se oblikujemo v svoje bistvo. Spremlja razvoj številnih otrokv Sloveiniji in tujini. Razvojni koncept pedokinetika je mnogim otrokom dodal možnost, da so zlezli na višjo razvojno stopnjo, shodili in drugo, kljub temu, da so bili za to izgledi minimalni ali praktično nemogoči.
Več na: pedokinetika.si
- Pedokinetika – pomen izkušenj, ki jih nabirata dojenček in starš skozi dnevno dinamiko - 28. 5. 2019
- Sesanje in duda – Da ali Ne? - 27. 5. 2019
- Premikanje dojenčka – joj, kaj pa glava? - 2. 3. 2018