Ali spi(te) ponoči?

Dojenček se zbuja, ker je dojenček. Če se sprostimo, se lahko bolje naspimo.

Prav klišejsko je že to vprašanje, ki ga vsi postavljajo novopečenim staršem: “Ali spi(te) ponoči?”. Kot da je to edino, kar se spomnijo vprašati starše z dojenčkom. Kot da je od tega odvisno, kako se imajo – ali so naspani in zadovoljni, ker otrok prespi celo noč, ali pa neprespani, obupani in izčrpani, če te sreče slučajno nimajo. Čez kakšen mesec pa se lahko že vse obrne.

Ali spi(te) ponoči?
Tina Franklin/Flickr

Ko bom imela drugega otroka, bom na takšno vprašanje odgovorila: “Seveda se zbuja, saj je dojenček, to je fiziološko.” ali pa “Prespi celo noč, ampak to se lahko še hitro spremeni in nič za to, če se bo.” Čisto vseeno mi je, katerega od teh dveh odgovorov bom uporabila oziroma kako bo moj otrok spal. To namreč ni odvisno od mene in tega tudi na silo ne bom spreminjala, ampak enostavno – sprejela, poslušala sebe, svoj občutek in zaspala v njegovi bližini (ali ob dojenju), če ga bo to pomirilo. Predvsem se bom sprostila in mogoče zato bolje naspala.

V predstavah mnogih staršev je še vedno misel, da je spanje otroka trening, nekaj kar je potrebno popraviti, kar mora ustrezati nam in našim potrebam po neprekinjenem nočnem spanju, da si bomo tako olajšali življenje. Mnogi se ne spomnijo drugega kot prastare in obsojanja vredne metode izjokavanja ali “crying out”. Ni mi potrebno poudarjati, da to metodo odsvetuje in kritizira tudi sodobna znanost oz. mnogi strokovnjaki. V bistvu pa tudi ni učinkovita – tako pravijo, saj gre za neizpolnjeno potrebo po varnosti in sigurnosti, ki jo dojenček lahko izraža le z jokom – vedno znova, dokler ne obupa (in potem tudi manj zaupa). V bistvu pa ne vem dosti o tej metodi, ker je nisem in je ne bom nikoli preizkusila. Če premoreš nekaj empatije, iščeš druge načine in poti do več spanja.

Velik pomen sem dajala pomirjajoči večerni rutini, vsak večer ob isti uri kopanje, večerja, crkljanje, uspavanke in kasneje branje pravljic. Branje knjigic pred spanjem je danes za nas kvaliteten čas in navada, ki je skoraj nikoli ne izpustimo in uspava tudi starša:) Niti najmanj ni dolgčas, saj z malo hodiva v knjižnico in tako poskrbiva, da je vedno kakšna nova zgodbica za lahko noč.

Ali spi(te) ponoči?
Ali spi(te) ponoči?

Kako sem se naspala prvo leto kljub pogostemu nočnemu zbujanju moje hčerkice? Tako, da sem se rešila predsodkov, dvomov, strahov, pritiskov okolice in neprimernih nasvetov. Prvo leto sem spala ob otroku. Na srečo je tako ustrezalo tudi mojemu partnerju. Otroška posteljica brez ene stranice je bila varno pripeta ob zakonsko posteljo. Če ne bi spali skupaj, mi tudi ne bi uspelo z dojenjem, to sem prepričana. Dojenje je bilo zame sprva naporno, zahtevno, v začetku ni steklo, odločila sem se vztrajati in bilo je vredno. Če bi se morala ponoči vstajati ali celo hoditi iz spalnice, paziti, da ob dojenju ne zaspiva, če bi gledala ves čas na uro – bilo bi po nepotrebnem prenaporno in ne vem, če bi zmogla. Poleg tega sedaj ne bi imela tako lepih spominov na tisti čas z dojenčkom…

Seveda je to moja osebna izkušnja in gotovo ima marsikatera mamica drugačno, ampak zase vem. Takšne stvari namreč najbolje vemo za nazaj. Zdi se mi, da si starši sami včasih tako otežujemo stvari, ker smo si usidrali neka prepričanja in nas je tako zelo strah, da bi dojenčka “razvadili”, kar sploh ni mogoče (na koncu pa nam zmanjka energije za vzgojo trmastega triletnika).

Naj še povem, da se je moja hčerkica pri dveh letih in pol postopoma navadila sama zaspati v svoji sobi, brez joka in veliko lažje kot bi se kadarkoli prej. O tem kdaj drugič. Ne verjamem torej nasvetu, da je otroka čim prej treba navaditi na svojo posteljico (ali celo sobo), ker bo potem težje … Nekje sem zasledila, da do približno sedmega meseca dojenček še nima dovolj razvitih kognitivnih sposobnosti, da bi razumel, da sploh obstajate, ko vas ne vidi. Seveda mu ne morete dopovedati, da ste v sosednji sobi, brez da bi ga grabila panika in evolucijski strah pred zapuščenostjo, ko se zbudi in vas ni v bližini.

Včasih je tako, da se stvari lažje uredijo ob svojem času, ko je otrok za neko zadevo zrel, ko ima večji občutek zaupanja in na podlagi tega razvija naravno željo po samostojnosti. Marsikatero težavo pa otrok prej ali slej preraste – tudi nočno zbujanje.

Ne glede na ves naš trud, prej ali slej vsi otroci (pre)spijo celo noč:)

Vita

Vita

Sem mamica dveh otrok, ki najde čas in veselje za pisanje in vodenje/ustvarjanje fb strani Čustveno inteligentno starševstvo
Vita
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Vita

Vita

Sem mamica dveh otrok, ki najde čas in veselje za pisanje in vodenje/ustvarjanje fb strani Čustveno inteligentno starševstvo

Dodaj odgovor