Dojenje po prvem letu
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše Aleksandra Brlan, svetovalka za dojenje
Dojenje po prvem letu sploh ni tako nov pojav, kot se morda zdi. A trenutno je to, poleg dojenja v javnosti, zelo popularna tema. In težko je na hitro in enem članku odgovoriti na številne iztočnice in izzive, ki se ob tem porajajo. A bom poskusila. Mislim pa, da je poglavitno vprašanje, ki se skriva v ozadju dojenja po prvem letu, in ki odpira polemike, dejansko: do kdaj je normalno dojiti. Zato bom napisala nekaj besed tudi o tem.
Kot vsako bitje, se tudi človek ves čas svojega življenja razvija. Spremembe se dogajajo neprestano, od spočetja do smrti in naprej. Nekatere spremembe so bolj opazne, druge manj, in lahko rečemo, da danes nismo več takšni, kot smo bili včeraj. Za en dan smo se postarali, izkušnje, ki smo jih doživeli včeraj, so vplivale na naše razmišljanje in čustva ter spoznanja, zato se danes lahko počutimo in lahko drugače razmišljamo ter drugače izgledamo kot smo včeraj, pa čeprav so spremembe zelo neopazne. Ljudje se razvijamo večrazsežnostno, kar pomeni, da na spremembe v razvoju vplivajo odnosi med različnimi področji človekovega delovanja, od telesnega in spoznavnega do čustveno osebnostnega in socialnega razvoja. Preplet in relacije med temi področji dajejo končno – ali pa trenutno – podobo človekove osebnosti. Tekom razvoja pa se srečujemo z različnimi izzivi življenja in na te izzive se lahko različno odzivamo.
Otrok okoli prvega leta
Nekje do prvega leta starosti (pa tudi kasneje) otrok sebe in mamo doživlja kot en vsemogočni sistem. Gre za obdobje simbioze, ki za otroka predstavlja temelj varnosti (nekje do 8. meseca). V tem odnosu je otrok popolnoma odvisen od mame. Brez njene skrbi zanj, otrok ne bi preživel. Medtem pa je materina potreba po otroku relativna (ni življenjsko odvisna od otroka). Otrok v prvem letu svojega življenja s pomočjo oponašanja povzema vedenjske vzorce in jih ponotranja. Ko se mama nanj in na njegove potrebe odziva, otrok njeno obnašanje opazuje in posnema. S tem se uči, kako se odzivati na okolico in na dražljaje ter izkušnje, v katere z motoričnim razvojem vedno bolj aktivno vstopa. Otrok v prvih letih življenja nujno potrebuje eno konstantno referenčno osebo, ki bo zanj steber stabilnosti in varno izhodišče za raziskovanje in spoznavanje sveta. To je ponavadi mama. Seveda to ne pomeni, da ne potrebuje očeta, bratov, sester, vendar je otrok v prvih letih diaden, kar pomeni, da mentalno živi kot del para. Iz tega odnosa otrok postavlja odnose z drugimi.
Dojenje in razvoj okoli prvega leta starosti
Motorični razvoj otroka je v prvem letu zelo intenziven, od kontrole glave in rok, do usedanja okoli 6. meseca. Velik preskok pa se zgodi, ko se otrok začne premikati po prostoru, se pravi, ko se začne plaziti in kobacati, in ko se okoli prvega leta postavi na noge ter spregovori prve besede, ko začne vedno bolj samostojno jesti. Koliko izzivov! Koliko zadovoljstva in frustracij! Kakšen razmah v razvoju! Otrok začne spoznavati okolje v katerem živi s popolnoma nove perspektive. Spozna, da lahko nadzoruje, kam gre in kako daleč, a hkrati tudi spozna, da sam še ne zmore vsega in tudi, da se lahko kar naenkrat znajde v nepoznanem okolju sam, brez mame … V tem obdobju se zelo intenzivno razvijajo otrokove miselne zmožnosti in njegova individualnost. Vedno večja gibljivost in samostojnost na motoričnem področju otroka navda z občutkom veličastnosti, a ga hkrati tudi plaši, kadar mame ni v vidnem polju, saj še ni zmožen razumeti, da mama obstaja, četudi je ne vidi. Zato bo v tem obdobju bolj pogosto iskal njeno bližino in dojenje, tudi ponoči.
Med prvim in drugim letom izraščajo tudi zobje in bolečina se razvije predvsem v večernem času. Zato so lahko otroci bolj razdražljivi in se želijo pogosteje dojiti. Dojenje deluje namreč tudi protibolečinsko.
Otrok sedaj življenjsko ni več odvisen od dojenja, saj okoli prvega leta že je hrano. Preko dojenja sicer še vedno dobiva tudi potrebna hranila, a prehranska vloga dojenja ni več v ospredju. Otrok z dojenjem poišče občutek varnosti. Z dojenjem se otrok sprošča in umirja, dojenje je zanj varna cona, v kateri lahko predeluje izkušnje in od koder lahko vstopa v nove dogodivščine z zdravim odnosom do sveta bolj sproščen in samozavesten.
To obdobje pogostejšega dojenja lahko traja nekaj časa, ponavadi se umiri okoli drugega leta starosti, ko otrok sam od sebe prespi noč.
Do kdaj je naravno dojiti?
V zahodnem svetu je sprejeto predvsem dojenje nekje do prvega leta starosti. Vendar ne obstaja noben naravni pokazatelj, ki bi nam sporočal, naj se dojenje s prvim letom otrokove starosti dojenje konča. Miselnost, da naj bi se dojenje končalo okoli prvega leta starosti je kulturni produkt in mejnik, ne pa naravni. Raziskovalci dojenja ugotavljajo, da pri naravnih ljudstvih in pri nam podobnih primatih dojenje poteka do izgradnje imunskega sistema oziroma do izraščanja prvih stalnih kočnikov, kar je nekje okoli 5. leta starosti. V svetovnem merilu pa mame povprečno dojimo 3-4 leta. Dojenje po naravni poti oziroma dokler ustreza obema, otroku in mami, spodbujajo tudi vse vidne avtoritete s področja dojenja (WHO, UNICEF, LLL, AAP, …).
Otroci so različni in eden ni enak drugemu. Zato opazujte svojega otroka, zaupajte mu, uglašujte se nanj in sodelujte z NJIM. Od začetka do konca dojenja!
- Ranljivost in stik s sabo - 7. 7. 2021
- Menstruacija ob polni ali prazni luni … ali vmes? - 6. 4. 2021
- Menstrualni počitek – je ta potreben? - 6. 4. 2021