Za odnose je treba skrbeti
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše Dr. Tadeja Milivojevič Nemanič, Imago terapevtka
Včeraj smo bili z družino v Zagrebu v Muzeju propadlih razmerij (Museum of broken relationship). V njem so zgodbe ljudi z vsega sveta, ljudi, katerih razmerja so se končala. Nekatera po tednu, dveh, druga po več desetletjih. Razstavljeni so predmeti, ki na simbolni ravni predstavljano to razmerje, vsak predmet pa spremlja zapis o tem odnosu, predvsem o tem, kako se je končal.
Ko sem sama brala zapise, se me je dotaknilo, da mnoga opisana razmerja s časom niso več imela ustreznega hranila, ni bilo energije, ki bi jo oba usmerjala v odnos … in so prej kot slej umrla.
Odnos ali razmerje je živo. S časom se spreminja. Že zato, ker se spreminjamo mi sami, ker se spreminjajo situacije. Spremembam mora slediti tudi odnos.
Poglejte samo na svoj odnos: kakšen je bil čisto na začetku, kakšen je zdaj? Kakšne vse spremembe so se v tem času zgodile v vašem življenju? Vabim vas, da se res za par minut ustavite in pomislite, kakšno je bilo vaše življenje na začetku vaše veze in čez kakšne spremembe ste šli samo v tem času.
Nekatere od večjih sprememb so: zaključek šolanja, zaposlitev, brezposelnost, preselitev na skupen naslov, zanositev, rojstvo otroka oz otrok, selitev, lastna bolezen, skrb za bolnega člana družine, izgorelost, depresija, tesnoba, odvisnost, afera, dolgotrajna ločenost, …
Glede na to da sva midva z možem skupaj že 26 let, sem oz. sva čez večino teh stvari šla. Pri vsaki veliki spremembi pa se mora spremeniti tudi odnos.
Pri svojem delu se še vedno pogosto srečam s prepričanjem, da za odnos ni potrebno skrbeti. Da odnos pač je! In če je potrebno skrbeti, ni dober in je potem morda bolje, da se zaključi. Zato še enkrat poudarjam: ODNOS JE ŽIV, SE SPREMINJA IN GA JE POTREBNO NEGOVATI. V odnosu iščemo občutek varnosti in živosti. V fazi zaljubljenosti se običajno počutimo tako zelo žive! Ko odnos napreduje pa je vedno bolj pomembna tudi varnost. Na žalost pa se moramo za to, da imamo oboje prav potruditi. Živost je povezana z nečim novim, nepredvidljivim, razburljivim, zabavnim, …
Varnost pa predvsem s predvidljivostjo in zanesljivostjo. Z leti odnosi pogosto postanejo varni, vendar enolični, predvidljivi in dolgočasni. Takrat začnemo (povsem nezavedno) iskati izhode.
Delo, novi projekti, kariera, …, ukvarjanje z otroci, gospodinjenje, skrb za ostarele starše, obiski cerkve, …, šport, hobiji, druženje s prijatelji, …, nakupovanje, prostovoljstvo, stres, bolezen, …, alkohol, droge, kockanje, pornografija, …, čustveno varanje, seksualno varanje, … Vse to je LAHKO izhod!
Po drugi strani je marsikaj od navedenega del življenja. Meja med enim in drugim je včasih tanka. Sami moramo biti iskreni predvsem do sebe, da v neki svoji aktivnosti prepoznamo izhod. Najbolj na kratko: če je namen te dejavnosti oz. vedenja, da se izognemo stiku s partnerjem, potem je to izhod. PIKA!
O tej »piki« pa več danes popoldan v Odgovornem starševstvu.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
