Kako zmanjšati starševske izbruhe jeze?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Si že kdaj v jezi zakričala na svojega otroka? Ga premočno zgrabila, ga sramovala in ga ponižala z besedami?
Pri svojem delu srečujem starše, ki znorijo na svojega otroka in se potem kopajo v občutku sramu in krivde naslednjih nekaj dni – oziroma vse dokler tega začaranega kroga spet ne ponovijo.
Ko smo starši pod pritiskom, se hitro sprožimo in razjezimo
Včasih že ob manjših “neubogljivostih” otrok, postanemo zelo jezni in hitro vzkipimo, potem pa nam je takoj žal in močno obžalujemo svojo jezo. Spet drugi, družbeno bolj sprejemljivi, svojo jezo potlačijo in doživijo toksično implozijo ter ranijo svoje telo navznoter.
Ko postanemo starši, naš dojenček ni edini otrok, ki ga spoznavamo
Veliko je govora o tem, kako naj skrbimo za dejanskega otroka in nič o tem, kako se soočimo z delom sebe, ki je ranjen, ima neskončne potrebe in mu v zahodni psihologiji pravijo notranji otrok. Ta aspekt pospešeno privre na dan ravno ob rojstvu otroka – brez našega privoljenja in odslej sproža plazove jeze, da se zaščiti kot v otroštvu.
A, ne glede na to, kakšna je tvoja zgodba in kakšne so tvoje rane, ki jih želiš z jezo prikriti, vedi, da obstaja način, kako varno začutiš jezo, se nanjo odzoveš namesto, da slepo reagiraš in se kasneje kopaš v krivdi.
V tem prispevku bom pisala o o vlogi jeze v starševstvu in o spoznanjih, ki občutno zmanjšajo potrebo po kričanju in eksplozijah v vzgoji.
- Se hitro razjeziš?
- Kateri so tvoji najpogostejši sprožilci, ki te potisnejo čez rob?
- Kje se ti najbolj zalomi?
- Kaj lahko narediš, kot starš, ko si čustveno sprožen? Kaj narediš sam s sabo, ko se aktivira del tvojih najstarejših možganov, ki ti nagonsko in precej nezavedno »pomaga iz nevarne situacije« za mizo, kjer ti otrok nagajivo kaže jezik in meče hrano po tleh?
- Kako lahko pohendlaš situacijo, da vsi ostanejo živi, ko pa si tik pred tem, da znoriš in nekomu – ponavadi je to tvoj otrok, odtrgaš glavo?
Jeza je popolnoma naravna in dragocena
Veliko nas je prepričanih, da če bi le uspeli izkoreniniti jezo, ne bi več pošastno kričali. Pri tem občutimo sram in razočaranje nad sabo, ker nam ne uspeva.
Da bi lahko zares spremenili svoje burne reakcije v zavestne odzive, je potrebno jezo sprejeti. Jeza je občutek in zato naraven del življenja. Kot vreme. Včasih znotraj nas divja nevihta, včasih sije sonce.
Jezi se ne moremo izogniti. Niti se ji zares ne želimo, saj nam prinaša dragoceno sporočilo in potrebno energijo, da naredimo spremembo.
Nov pogled na jezo, ki je spremenil moje reakcije
Če si temperamenten kot jaz in določena čustva čutiš hitreje in bolj intenzivno, potem se lahko strinjaš, da starševstvo ni lahka naloga. Znanje, o čustvovanju in o tem, kako navigirati skozi čustvene plohe, ni nekaj kar bi ti bilo dano naravno.
Vse dokler se nisem naučila, kaj jeza zares je in kako priti skozi močne kemične procese, ki se znotraj mene dvigajo izven moje kontrole, sem velikokrat reagirala in svoj bes stresala vse naokrog.
Danes je za mano veliko treningov in »aha« momentov, zakaj se jeza pojavi in kaj mi prinaša. Zato z vami delim svoje ključno spoznanje, svežo perspektivo o jezi, ki je imela največji učinek na spremembo mojih reakcij.
Spoznanje, ki je imelo močan efekt na moje jezne reakcije v vzgoji, je zavedanje, da je jeza popolnoma naraven kemični signal in zato zelo dobrodošlo čustvo, ki mi odslej daje potreben zalet, da naredim spremembo, ki je bolj v skladu z mojimi potrebami. Ne želim je izkoreninit.
Še večje dognanje, zaradi katerega, so se moje eksplozije zmanjšale na minimum pa je drugačen pogled na jezo.
Biti jezen je podobno kot biti pijan
Kadar pijemo alkohol in smo okajeni ali že precej opiti, smo v podobnem stanju kot takrat, kadar smo sproženi in zelo jezni.
Naj razložim. V pijanosti se naš center za logiko in zdrav razum, ki se nahaja v sprednjem delu možganov dobesedno izklopi. Zaspi. Zato imamo razvozlan jezik in se nasploh vedemo »brez kontrole«. Še najmanj smo zmožni kompleksnega reševanja težav, ali strateške miselnosti. Podoben proces se zgodi tudi, kadar smo čustveno vzdraženi. Kemični signal »jeze« ugasne naš miselni del možganov in vodstvo prevzame plazilski del, zato, da nas nemudoma spravi iz »nevarne situacije«. Zato reagiramo v instinktivno in v momentu, brez pretiranega razmisleka ter posledic.
Jeza izklopi misleče možgane
Torej, sem si rekla v preteklosti, če mi je jasno, da so moje miselne zmogljivosti pod vplivom alkohola okrnjene in mi na pamet ne pride, da bi takrat podpisovala kakšno pogodbo, ali vozila avtomobil, ker bom kasneje ziher obžalovala svoja dejanja in odločitve, potem naj velja, da tudi v stanju čustvene sproženosti sploh ne govorim, še manj pa vzgajam, učim življenjske lekcije ali sklepam kake bistvene zaključke. Kajti možgani, ki so aktivni v tistih momentih, rešujejo situacijo z »levom« in ne z dejanskim otrokom, ki je pred mano.
Kaj torej storim, ko sem sprožena?
Naj te vprašam, kaj narediš, ko si pijan in moraš skleniti pomembno odločitev?
Najbrž počakaš, da se strezniš, ne?
Enako storiš, kadar se iz različnih razlogov v tvoji notranjosti dvignejo čustva, ki zahtevajo tvojo pozornost. Čas je torej edina efektivna rešitev, ki te loči od slepe reaktivnosti in ti omogoči, da po tem, ko se čustva poležejo – po večini je to manj kot v 1 minuti, dobiš nazaj dostop do dela možganov, ki zmore zdrave in modre rešitve.
Ločitev med občutkom jeze in jezno reakcijo
“Mindblowing” spoznanje, da takrat, ko mislimo, da čutimo jezo, se nanjo le slepo odzivamo. Naučeni smo, da v jezi čutimo nujno potrebo po tem, da bi si dali duška ali izbruhnili in celo koga napadli.
Občutenje čustev, ne da bi reagirali nanje, nas spravlja v grozo
Razumeti moraš, da obstaja jeza kot občutek in jeza kot reakcija.
Game changer. Občutimo občutek jeze in potem nanj reagiramo. Zato kričimo, besnimo, uporabljamo silo, grozimo, ustrahujemo in norimo.
Jezno se vedemo, ker verjamemo, da jeze enostavno ne moremo le občutiti.
Kako se ti zdi ideja, da je možno z jezo le »sedeti«? Težko, ne? Starši imamo precej veliko potrebo po tem, da svojo jezo izrazimo, da pokažemo, da se počutimo ranjene, zaničevane in da so naše meje bile prestopljene.
Zakaj želimo, da drugi čutijo naš bes?
Ker verjamemo, da nas sprožajo drugi. Vzroke za naša lastna čustva iščemo zunaj nas. Pri tradicionalni vzgoji, je krivec za starševski izbruh ponavadi otrok.
»Zakaj mi to delaš,« se sprašujemo, saj smo prepričani, da otrokovo vedenje v nas sproža burne odzive. Starši veliko raje vložimo energijo v različne vzgojne ukrepe, ki kontrolirajo otrokovo vedenje, kot bi pogledali vase in prevzeli odgovornost za svoja čustva.
Kako pa je pri vas? Kakšen je tvoj pogled na starševsko jezo – verjameš, da jo sprožajo otroci z neprimernim vedenjem? Je potrebno ukrotiti otrokovo vedenje ali starševske reakcije?
Včasih sem zares verjela, da je jeza nekaj, čemur se je treba na vse pretege izognit. Svoje jeze sem se pogosto sramovala – hotela sem biti »zen mama«.
Še posebej zato me je vsakokrat silovito preplavila in prevzela kontrolo. In začaran krog je bil sklenjen. Iskala sem načine, kako jezo pomiriti ali pa se ji vsaj izogniti.
Danes je moja jeza izjemno dragocen signal, ki me kot kompas usmerja k resničnemu delu sebe. Ta del smo vsi »izgubili« med odraščanjem, saj smo se morali prilagoditi. Jezo spoštujem in hkrati občudujem njeno – oziroma bolje rečeno, svojo moč. Občutek jeze je nujen – to je občutek, ki v sebi nosi sporočilo »hej, to ni ok!« Predstavlja jasen znak, da se mora nekaj spremeniti.
Jeza je normalna, popolnoma naravna in naraven del človeškega obstoja, rodi se iz nemoči in se pojavi z namenom naše preobrazbe in rasti. Da se poslužujemo bolj jasnih in zavestnejših korakov v svojem življenju.
Drznim staršem pomagam pri čustvenem zorenju in prevzgoji sebe, da lahko ob njih odraščajo najbolj pristni otroci.
Za mano je globoka življenjska ekspedicija na kateri sem skozi vsakodnevno urjenje, pri svetovni avoriteti starševstva, predelala kar nekaj globoko zakoreninjenih traum, spoznala marsikateri obraz svojega ega in v sebi odkrila nešteto plasti družbenih prepričanj, ki so me do sedaj močno ovirale - pri tem, da vzpostavim povezan odnos s svojima otrokoma in partnerjem.
Po študiju na newyorškem Conscious Parent inštitutu, sem svoje naturopatsko znanje, prepleteno z osebno in čustveno preobrazbo, podkrepljeno z zavestnim podiranjem notranjih ovir ali vzorcev, združila pod enotno znamko “Zavestna Mama”, kjer danes skozi osebni coaching vzgajam sodobne starše.
- Skrivnost učinkovitih mej - 7. 9. 2022
- Kako zmanjšati starševske izbruhe jeze? - 16. 8. 2022
- Sorojenci: Od tekmovanja k sodelovanju in od pravičnosti k individualnim potrebam - 30. 3. 2022
