Odločitev, da ne bom dojila, me je stala prijateljstva
Ko sem bila noseča s prvim otrokom je bil moj »mama medvedka« instinkt v svoji začetni fazi. Začel se je razvijati in cveteti v vsej svoji veličini. Ampak kljub temu, da je bil še majhen, je bil izredno močan. Niti sanjalo se mi ni kako močan dokler se nisem odločila opustiti prijateljstva zaradi tega – zaradi dojenja.
Pred svojim prvim otrokom sem bila samozavestna, pogumna ženska. Ko pa sem rodila, sem odkrila, da vstopam v svet, ki je bil izredno daleč od moje dotedanje percepcije. Dojenčki so bili zame popolnoma tuja bitja. V mladih letih sem le redko pazila na kakšnega otroka in počutila sem se popolnoma nepripravljena na kup vprašanj, s katerimi se srečamo med nosečnostjo. Bova otroka povijala? Se bova odločila za uporabo dude? Ga bova za prvo noč čarovnic oblekla v neumni kostum? (Odkritje: Ja. To je zapovedano. Kot starš se obvezuješ, da boš otroka napravil za prvo noč čarovnic.)
Ampak o nečem sem bila trdno prepričana: Dojila ne bom.
To pa zato, ker imam res velike dojke in za razliko od drugih, dobro obdarjenih, jaz svojih ne maram. Ne spravim jih v majice; vedno silijo iz modrcev; večinoma so tarča pogledov čudnih moških. A kljub temu, če so mi všeč ali ne, nanje gledam kot na seksualni organ. Bradavice so namenjene božanju, prsi ljubkovanju. Rada jih imam kot spolni del telesa. Ni se mi zdelo grdo, ko sem gledala druge ženske med dojenjem, ampak ideja o tem, da bi otrok sesal moje dojke, mi definitivno ni bila nikoli všeč.
Nikoli se mi ni zdela odločitev glede dojenja kontroverzna, ker so se do tedaj v mojem življenju z mojimi dojkami ukvarjali le moški. Nikoli si ne bi mislila, da se zanje zanimajo tudi druge ženske, kaj šele mamice. Ampak sem se motila – pa še kako.
Ko sem bila v šestem mesecu nosečnosti, sem poklicala prijateljico, katere sin je ravno dobro dopolnil prvo leto starosti in je bil v tistem času šele prvič bolan za enim od znanih otroških virusov. Povedala sem ji, da kljub temu, da mi je žal za njegovo bolezen, res upam, da bo imel tudi moj otrok to srečo, da v prvem letu ne bo zbolel.
»No, to se pa ne bo zgodilo,« mi je rekla prav iskreno.
Mislila sem, da me je narobe razumela in se trudila, da ne bi zvenela, kot da se branim.
»Kaj? Kako to misliš?« sem jo vprašala.
»Ker ne misliš dojiti, otroku ne boš prenesla protiteles, ki jih potrebuje, da bi ga pred boleznimi branili,« je rekla.
»Prosim?« sem presenečeno odvrnila.
Nadaljevala je, »ne, resno mislim. Egoistična si, ker nočeš dojiti. Če bo tvoj otrok zbolel, bo to res samo tvoja krivda.«
Nisem imela odgovora. Stala sem tam, odprtih ust in z vrtoglavico v glavi.
»Poglej,« je nadaljevala »Študije pravijo, da je dojka najboljša. Prepričati se moraš …«
Govorila je in govorila. Nehala sem poslušati. Bila sem zmedena. Ne glede dojenja, pač pa glede tega, zakaj bi se kdo tako vtikal v to, kaj bom počela.
Stresla sem glavo in se prebudila iz svoje osuplosti ter rekla »morala te bom prekiniti, oprosti, to res ni tvoja stvar. Narediti moram, kar je prav zame.«
»Ampak ne gre zate,« je odvrnila.
»O, ja, gre. Jaz sem imela spolni odnos. Mene pestijo jutranje slabosti. Jaz bom morala roditi to bowling žogo organov. Resnično gre zame,« sem rekla.
»Ampak ko se otrok rodi, ne gre več zate. Gre za tisto, kar je v njegovo dobro,« je odgovorila.
»In kaj je v njegovo dobro, je odvisno od mene. Mislim, da je to bistvo, ko enkrat postaneš mama, ne? Ugotoviti, kaj je tisto, kar je za otroka dobro?« sem vprašala.
Trudila se je argumentirati glede nevarnosti hranjenja z umetnim mlekom, jaz pa sem si izmislila izgovor, da sem lahko prekinila telefonsko zvezo in zaključila ta pogovor. Po tem klicu se praktično nisva več pogovarjali. Počasi me ni več klicala, jaz pa sem nehala čakati na njeno opravičilo.
Ampak iz vsega tega sem se nekaj naučila.
Naučila sem se, da »prave« poti v starševstvu ni. Ni »pravega« načina za uspavanje ali učenje prvih korakov in definitivno ne obstaja »pravi« način hranjenja naših malčkov. Vsi moramo najti svojo pot. In ob koncu si želim, da bi se moji otroci zavedali, kaj je tisto, kar je v življenju pomembno – podpirati eden drugega ob izbiri lastne poti, pa čeprav bi to pomenilo, da bi morali zbrati pogum in oditi stran.