Ali so babice in dedki dolžni čuvati svoje vnuke?
Menim, da nihče ni dolžan čuvati naših otrok, razen nas samih ali osebe, primerne za to delo, če okoliščine tako zahtevajo. Pri babicah in dedkih gre za čisto zadovoljstvo in občasno podporo. Pojdimo po vrsti.
Te dni sem se srečala z dobrim prijateljem, veliko starejšim od mene, zelo uglednim nevropsihiatrom. Kot drugi oče mi je, le da o nekaterih občutljivih delih mojega bitja ve verjetno bolje celo od mene same. Čeprav je že v zrelih letih, še vedno dela. V nekem trenutku je pogovor nanesel na vlogi babice in dedka. Pravi, da ne razume prav dobro, niti mu ni sprejemljivo, ko ljudje njegovih let in celo mlajši nimajo druge vloge kot to, da čuvajo svoje vnučke. Prepričan je, da tako izgubljajo vlogo njih samih, njihovo bistvo.
Vsi smo bitja, ki imajo potrebe, da delamo, ustvarjamo, se počutimo koristno, predvsem pa dobro v svoji koži. Da se lahko sprehajaš, uživaš v dnevu, plačevanju računov, opravljanju drobnih obveznosti in se šele potem, če se to vklaplja v tvoj življenjski ritem, poigraš z vnučki ali pomagaš. Moj prijatelj je prepričan, da je tvoje življenje prazno, če se omejiš samo na to, da si babica ali dedek oziroma da je to tvoja prednostna naloga – vloga. Zamislim se. Zelo se zamislim, ker nama moji starši zelo veliko pomagajo pri otrocih. Če jih več časa ne vidijo, mi pravijo, da trpijo. Psihiater ima na to odgovor, naj pridejo k vam, se poigrajo z otroki in odidejo domov. Nič ni narobe, če včasih pomagajo.
Prav tako mi je v teh dneh neka upokojena vzgojiteljica rekla, da ne razume, zakaj otroci v velikem številu prihajajo poleti v vrtec, če pa imajo babice in dedke doma. Dejstvo je, da je poleti v vrtcih gneča, manj vzgojiteljic/vzgojiteljev, otrok pa skoraj toliko kot med letom. A kje piše, da je njihova dolžnost ali preprosto pravilo, da ljudje, ki so morda utrujeni, zagotovo manj zdravi kot v mladosti ali se jim enostavno ne da, morajo imeti vlogo varuhov otrok?
Moja starša se oba strinjata, da je malčke iz že omenjenih razlogov letnega režima dela vseeno poleti treba vzeti iz vrtca. In če bi se moja starša želela malo odpočiti, vskočita moževa. Pošljite nam malo otroke, res smo si jih zaželeli. Tako je bilo s starejšim, tako je tudi z mlajšim. Dokler mi delamo, jim z veseljem damo otroke in otroci, kot sami priznajo, uživajo. Kaj je potem prav?
Ali res babice in dedki, ki so radi z vnuki, nimajo svojega življenja ali drugih hobijev ali pa se to med seboj ne izključuje? Moji starši se videvajo s prijatelji, hodijo v gledališče, na sprehode, občasno kam odpotujejo. Če bi jih zdaj vprašala, kdaj jim je najlepše, bi pa spet rekla, da z našimi otroki. Po drugi strani pa, kdo lahko zameri drugim babicam in dedkom, če želijo drugače. Želijo uživati v svojih upokojenskih dneh, se ukvarjati s stvarmi, s katerimi se niso mogli, ko so vzgajali lastne otroke, želijo dlje spati, ko si to zaželijo. Želijo živeti, ne da bi se prilagajali vnukom. Jim lahko to sploh zamerimo?
Če bi imela pravico komu zameriti, bi to bili starši, katerih otroci gredo v vrtec, medtem ko so sami na počitku, potem tisti, ki sedijo po parkih in lokalih in ne vidijo, če drugi otrok pretepa njihovega ali pa se otrok muči premagati določeno oviro in pri tem hrepeneče išče mamo ali očeta. To bi vsekakor bili starši, ki zunaj pazijo na svoje otroke, medtem ko iz rok ne izpuščajo mobilnega telefona, skoraj bi se tudi sama ujela v to past, ti bi lahko biti tisti strši, katerih otroci po cele dni buljijo v televizijski ali kakšen drugi ekran in si kvarijo oči in možgane. To bi bila ena mama, ki je pred nekaj dnevi izjavila: “Na dopustu sem in poskušala sem imeti SVOJEGA otroka doma. Ponorela sem, popolnoma. Ne gre tako, šel bo v vrtec, jaz ne morem.”
V takih in podobnih primerih ni prostora za babice in dedke. Ker tudi če so svojemu vnuku še tako naklonjeni, niso njegovi starši in pika.
Naj bom iskrena do konca. Moža in mene so najini starši precej razvadili, lepo nama je, ko sva sama. Vendar pa so nas dovolj razvadili, da z njimi uživajo in jih tudi kaj naučijo, da je ljubezen med otroki in njimi čustvena potreba, nikoli navada in da imamo mi in otroci najraje, da smo skupaj. Rada sprejemam sugestije in nasvete, potem jih malce tehtam, se jim vedno zahvalim za tisto, kar so opazili. In zdi se mi, da imam pravico reči, da ljubezni naših staršev do naših otrok nikoli ne zlorabljam, ampak vse počnem z občutkom. Pravila v zvezi z otroki spoštujemo tako mi kot oni, čeprav mi je povsem v redu, če se ta pravila malce zrahljajo, ko nismo z njimi.
Povzetek napisanega, ni pravil. Pri nekaterih se bolj, pri nekaterih pa manj razvije potreba po tem, da so z otroki svojih otrok in to je v redu. Glavni igralci v tem družinskem filmu smo otroci in mi. Babice in dedki so tukaj zato, da nas imajo radi in da so z vnuki toliko, kot jim prija.
V takšnem odnosu je jeza odveč, celo neprimerna. Z možem sanjariva, kako bo nekega dne, ko bova midva dedek in babica in že zdaj imava popolnoma nasprotni stališči. Jaz mislim, da bom rada z otroki naših otrok, če bodo razmere takšne, on pa ne. Celo šali se: “Mislili bodo, da je njihov stari znorel, ne bodo mi želeli dati otrok in če ti povem po resnici, jaz zdaj sploh ne čutim, da bom imel potrebo po tem, ne glede na to, kar danes počnejo naši starši.”
Zaključek je, da ni zaključka. To je stvar srca, možnosti in raznoraznih okoliščin. Vsi smo si tako različni, kar tudi je naše bogastvo tukajšnjega bivanja, zato bi bilo smešno, če bi se poskušali ukalupiti. Pa še kalup je tako dolgočasen.
Ivana Vana Stanisavljević