Niti predstavljala si nisem, kako mame tekmujejo med seboj, še huje, obsojajo

Ko sem nedolgo nazaj vprašala svojo babico (88) s čim je dohranjevala mojega očeta (63), ko je med delovnimi akcijami ostala brez mleka, je rekla z iskrenim začudenjem, kot da je odgovor logičen: “Ja, s tistim, kar je bilo!” Ta iskrenost je bila neizumetničena, nepretirana in na določen način prijateljska.

Niti predstavljala si nisem, kako mame tekmujejo med seboj, še huje, obsojajo

Ja, tako so mame stoletja hranile svoje otroke, točno tako, s tistim, kar so imele, tako nekako je tudi danes, razen da danes, če nisi na delovnih akcijah ali v vojnem območju in želiš, da te ne prijavijo socialni službi ali te vlačijo po kakšnih fb skupinah kot neprilagojeno zmešanko, moraš najti vse, kar je zapisano v tabelah.

Jaz sem trenutno na višinskih pripravah za iskanje popolnega primerka avokada.

Še vedno sicer ne vem, če je lahko avokado na Hrvaškem sploh neorganski (Kje vzgajajo neorganski avokado? Uspeva avokado v rastlinjaku?), vendar pa prisegam na to besedilo, da bom ugotovila v roku teh dvajsetih dni, ki delijo mene in mojega dojenčka od uvajanja goste hrane.

Uvajanje goste hrane ni edini poligon, na katerem se bijejo bitke, imenovane “a sem dovolj dobra mama/žena/oseba”.

Materinstvo je res naredilo neverjetno pot od tega prijateljskega “hranile smo s tistim, kar smo imele”, do danes, ko te v parku čudno gledajo izpod obrvi, če nisi pripravljena štiriindvajset ur strmeti v svojega otroka in čakati, da se pokaka ali polula (t.i. brezpleničarji) ali, najnovejše, ponuditi otroku ploščo v stilu najboljših svetovnih raw food restavracij in ob zvokih vaše velikanske potrpežljivosti čakati šum resnega viška prostega časa, naspanosti in dobre volje, da otrok, star komaj pol leta, s svojo kraljevsko ročico izbere košček na pari skuhanega korenčka in ga poje, umirjeno in elegantno kot angleška kraljica.

Veliko knjig zunaj piše o dejstvu, da so otroci prevzeli prevlado v domovih zahodne kulture: očetje spijo na kavčih, matere z otroki v zakonski postelji toliko časa, dokler to otrok hoče, nikakor manj, kuha se sto in en obrok, poje pa niti en in vse tako naprej v nameri, da se otroka ne travmatizira z vsiljevanjem vaše volje.

Te knjige, seveda, paradoksalno trdijo, da je vaša volja zlomljena – seveda tega niso storili otroci, ampak vi sami.

Da se takoj razumemo: jaz globoko verjamem in tako tudi živim, da se dojenčka ne sme pustiti jokati in da ga je treba tolažiti, nositi na rokah, skratka, izpolniti vsako njegovo željo (ki jo uspete zadeti, seveda), ker je – no – mali dojenček.

In niti v sanjah ne bi nobenemu želela, da mora otroka hraniti samo s tistim, kar lahko nabavi v brezpotjih Jugoslavije sredi petdesetih. Vendar pa je ta vrsta tekmovalnosti in sovražnosti, ki se pojavlja med materami, ko se pričnejo pogovarjati o načinu vzgoje svojih otrok, na povsem drugem spektru medčloveških odnosov od tistega, kar mi je pravila moja babica, ko so ženske ena drugi pomagale, z vsem srcem, brez obsojanja, celo več od tega. Kaj nas žene v ta temačen, skoraj trendovski pristop do materinstva?

Kot v najhujšem scenariju iz glossy revije, kjer ženske dvigujejo kredite, da bi prišle do Loubotin čevljev, najstnice pa čustveno izsiljujejo starše, da bi prišle do nahrbtnika, ki ga “vse imajo in nosijo”, me, matere, padamo v past tega, kako nositi, hraniti, uspavati, oblačiti in, konec koncev, vzgajati najsrečnejšega dojenčka v četrti.

Spomnim se ene genialne epizode nekdaj priljubljene serije Murphy Brown. Murphy je komaj rodila otroka, ki ga ni načrtovala in ni bila pripravljena nanj, zato v stilu zlate dobe situacijskih komedij poskuša biti prijateljica z “Materami, ki kosijo” (sestavljanka, ki namiguje na “žene, ki kosijo”, v prevodu, socialites – žene bogatih moških, ki se zabavajo z raznimi humanitarnimi združenji, pogosteje pa čenčajo ob belem vinu in v Chanel oblekah).

Na prvem sestanku so Matere Murphy “najedale”, ker je bil njen dojenček oblečen v navaden beli “noname” bodi. Na naslednji sestanek je Murphy pripeljala sina, oblečenega v predrag Ralph Lauren kompletek. No, tudi to, seveda, ni bilo dovolj: Matere so ji na koncu prisiljene priznati, da ne glede na to, kaj bo dala na otroka ali, še bolje, vanj, je one ne želijo v svoji družbi.

Poanta te epizode je vsekakor, da je tudi sama Murphy padla v past okrutne igre “En, dve, tri, najboljša mati si – ti!”. Nisem si mogla niti zamisliti, da je materinstvo res mesto, kjer se uporabljajo strupene puščice tekmovalnosti ali, še huje – obsodbe.

No, naj se vrnem korak nazaj: vse mogoče sem si zamišljala, se poskušala celo pripraviti in tudi poskušala razumeti svoje prijateljice celo pred lastno nosečnostjo.

No, tista famozna floskula je očitno resnična – noben te ne more pripraviti na to stopnjo ranljivosti (in moči), ki te prevzame, ko postaneš mati. Zato je prav neverjetno, da so druge mame danes tiste, ki so pripravljene v stilu hudobnih deklic iz srednje šole pokazati s prstom na tisto, ki svojega otroka uspava z BabyTV-jem ali mu popoldan dovoli jesti Smoki.

Vse, prav vse je stvar ocenjevanja: položaj nogic v ležalniku, način dojenja, način uspavanja, kapica na glavi, vrsta D vitamina, pričetek uvajanja goste hrane. Kot da je materinstvo mesto, kjer so se punce, ki iščejo same sebe, lahko razkošatile: o, ja, tukaj bom najboljša. Ampak, zakaj tudi najzlobnejša? Jaz svojega otroka na srečo ne bom hranila s “tistim, kar se najde”.

Vendar pa dvomim, da bom imela čas saditi in ročno obirati sadje, ki je padlo z veje (niti slučajno tistega, ki še vedno živi na njej). Verjetno bom morala poseči po Hipp kašici.

Nekaj zaradi dela, nekaj zaradi, da smo pošteni, izčrpanosti in udobja. Da, otrok je dosti časa na tleh. A včasih nimam moči in je zato v svoji posteljici, kjer se igra s pisanimi didaktičnimi igračkami (ki sem jih dobila za darilo, če sem povsem iskrena). Pred nekaj dnevi sem rekla svoji prijateljici, materi treh otrok: “Tebi bi morali postaviti spomenik, draga moja”. Ona pa je odgovorila: “Vsaki materi. Vsaki.”

Jelena Veljača

Ocena:
[Skupaj: 13 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor