Sesanje in duda – Da ali Ne?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Sesanje in duda - Da ali Ne?

Ob premikih in spontanem procesu v razvoju, to je integracijski kompleksni proces povezovanja preko katerega dejansko napreduje razvoj, se odvija SESANJE.

Sesanje je potreba otroka, ki pa ni vezana le na pomiritev. Sesanje je predvsem vhod v reguliranje zaznane napetosti potenciala v naših celicah. Na celice v vsakem različnem položaju deluje sila težnosti. Celice sprejemajo tako informacije o spremenjeni napetosti stanja telesne mase. To zaznano napetost predelujemo skozi sesanje. Jezik je ta organ skoz katerega se zaznave predelujejo in potujejo v možgane. Šele od tam pa se oblikuje konstrukcija organizacije koliko se katera mišica vključuje v stabilizacijo in premik in kako dovoljuje da se okostje preko sklepov optimalno postavlja v svojo funkcijo opore.
Sesanje ni samo znak da je otrok bodisi lačen ali mu rastejo zobki ali pa se tolaži. Osnovna naloga je uravnavanje telesne napetosti oziroma energijskega potenciala naših celic, ki ji pravim tudi izvorna tenzija. Preko sesanja se vrši proces integracije.

Torej gre za postavitev strukture ravnopravšnje mišične kontrakcije za optimalno delovanje, kot tudi uravnavanje ostalih telesnih sistemov.

Vsak otrok preneha s sesanjem, ko vstopi v uravnavanje procesov odriva od podlage in kobacanja ter samohranjenja. To so tudi trije mejniki, ki aktivirajo funkcijo roke.

Kdaj otrok sesa v nedogled?

Predvsem takrat, ko v samem začetku spoznavanja s premikom in silo teže v gravitaciji ni imel priložnosti odkriti prstov, bodisi, ker je prehitro dobil dudo ali so starši umikali roko iz ust. Zaradi doživete prepovedi na razvojni zagon, le tega otrok kompenzira in z neizraženo potrebo nadaljuje. Pravzaprav je to klic po tem, da ulovi kar mu še ni bilo dano raziskati. Kadar nas skrbi da bo sesal do šole ali bo slabo razvil zobe, gre za nepoznavanje razvojne potrebe v organski domeni in delovanje iz strahu in prepričanja. Če tudi deloma pustimo sesanje prstov a v sebi dvomimo in nas skrbi, otrok čuti prepoved.

Duda ni nadomestilo. Je pripomoček, ki prepričuje odrasli svet, da otroka to pomirja. Pomirja pa ga v bistvu to, da sam doseže sesanje, bodisi prstke, primeren predmet ali dudo. Zato dudo ne smemo nikoli potisniti.

Kadar dudico le prislonimo do spodnje ustnice in počakamo nežno in suptilno da z ustnicami sam vzame in celo z roko seže proti njej in mu jo pomagamo sprva le pridržati, ko se navaja na njo, je lahko odlična pomoč, ki ne pelje v pogojeno in odvisno potrebo in vedenje.

Kadar pa dudo kar potisnemo v usta in to takoj, navajamo na pogojeno vedenje in odvajanje od dude je lahko zelo zahteven proces. Otrok s tem načinom ne more razviti sposobnosti, da seže sam in najde sam. Prav to ga notranje pomirja in zadovoljuje.

Kadar je duda potisnjena razvije vedenje, da se izredno jezi, ko v nečem ne uspe ali prihaja v nestabilno stanje. Ne vklopi se uravnavanje vitalnih sistemov za korak naprej ampak kriči. Ni problem, da ima otrok dudo. Pomemben je način kako mu jo podamo in kdaj. Kadar otrok nekaj dela, raziskuje, gleda knjigico ali se že druži z vrstniki je dobro da je nima. Zato, ker pogojuje nabrane izkušnje z dudo. Do integrativnega momenta sesanja ne more priti. Površno pa tudi zaznava doživeto. V takem primeru je duda distrakcija.

Kadar dudo ponudimo, da jo otrok sprva vzame sam samo z ustki in potem sam, sam in jo ponujamo po dojenju, ko gre spat, ni razlogov za odvisno in pogojeno vedenje. Prav tako ni težava, če jo na tak način sprejema, v času odstavljanja od dojenja in mu je ne dajemo ali ne vtikamo v usta za vsak najmanjši negotov trenutek.

Torej duda ja, kadar upošteva organske potrebe samorazvoja otroka.

Andreja Semolič

Andreja Semolič

Andreja Semolič, prof. šp, vzg. in mednarodno certificiran Feldenkrais® praktik,izhaja iz zavedanja, da se človek razvija in izraža preko gibanja. Zavedanje skozi fizično manifestacijo preko giba in dotika v odnosu do dnevne nege dojenčka – človeka v razvoju, je inovativen in revolucionaren pristop do odnosa in vzgoje potomcev in bodoče generacije.

Andreja je mati dveh najstnic. Zagovornica otrokove proste igre in humanega razvoja. Predstavnica novih drugačnih načinov in pogledov na razvoj, preko katerega se oblikujemo v svoje bistvo. Spremlja razvoj številnih otrokv Sloveiniji in tujini. Razvojni koncept pedokinetika je mnogim otrokom dodal možnost, da so zlezli na višjo razvojno stopnjo, shodili in drugo, kljub temu, da so bili za to izgledi minimalni ali praktično nemogoči.

Več na: pedokinetika.si
Andreja Semolič
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor