Kako se otresti negativnih prepričanj in prenehati s samokritičnostjo

»Rodil sem se popoln. Ostalo so samo prepričanja, ki sem jih pobral med odraščanjem in ki jim več ne verjamem. Zavestno sem se odločil verjeti v to, da sem dober takšen, kakršen sem.« – Caron Goode

Ste se kdaj vprašali, zakaj nekaterim staršem med otrokovim izzivalnim vedenjem uspe ohraniti mirno kri in smisel za humor, medtem ko drugi starši začnejo vpiti? Zakaj se nekateri starši obremenjujejo s skrbmi, kritiko in dvomi, medtem ko so drugi veliko bolj sproščeni in uživajo v otrokovi družbi?

Res je, da so nekateri otroci težavnejši. Toda ne glede na vedenje otrok je jasno, da nekaterim staršem uspeva bolje ohranjati mirnost kot drugim.

Včasih gre samo za raven stresa. Vsi vemo, da imamo pod stresom nižji prag tolerance in potrpljenja.

V večini primerov pa gre za naše lastne misli, stališča in način, kako interpretiramo določeno situacijo. Nekateri starši na otrokovo nevljudno vedenje odreagirajo s tihim dostojanstvom in radovednostjo, kaj neki je sprožilo takšno vedenje. Spet drugi vzkipijo, saj so mnenja, da je kljubovanje nevarno in neprimerno.

Sami se teh prepričanj, ki so podzavestna in izvirajo in našega otroštva,  pogosto sploh ne zavedamo. Na primer:

• če so se naši starši grobo odzvali na izbruhe, ki smo jih imeli kot otroci, smo se naučili, da pretirano izkazovanje čustev ni sprejemljivo. Zato sedaj v situaciji, ko izbruhne naš otrok, doživimo občutek ‘bojuj se ali zbeži’. Otroka doživljamo kot sovražnika.
• če kot otroci nismo doživeli, da bi z nami spoštljivo ravnali, potem kot odrasli pogosto doživljamo druge kot nespoštljive do nas. Na najmanjšo obliko nasprotovanja odreagiramo z jezo, tudi če nam nasproti stoji trmasti triletnik.
• če se kot otroci nismo nikoli čutili videne, slišane in cenjene, se nam zdi, da otroci, ki reagirajo čustveno ali kljubovalno, samo iščejo pozornost – kot da bi to bilo kaj slabega!
• če smo kot otroci živeli z občutkom, da nismo dovolj dobri, potem si kot odrasli postavljamo pretirano visoka pričakovanja in smo zelo kritični do samih sebe. Tudi če ne želimo prenašati lastnega perfekcionizma na otroke, je to praktično nemogoče in krog je sklenjen. Tudi oni čutijo, da niso dovolj dobri za nas.

Naša prepričanja so zasidrana globoko v podzavesti. So kot nekakšen nezavedni pogled na svet, ki kroji tudi naše izkušnje. Ta prepričanja vplivajo na naše misli in dejanja, zato se pogosto razjezimo na otroke ali se obremenjujemo s krivdo, ne da bi sploh vedeli dobro zakaj.

Zakaj je um tako nagnjen k samokritiki? Eno od osnovnih nezavednih prepričanj, ki ga v sebi nosi večina od nas je, da če nismo popolni, nismo vredni ljubezni, brez ljubezni pa se ne da živeti. Zato nas um dobesedno sili k popolnosti. Kje pa je um izoblikoval takšno prepričanje? Tukaj je nekaj izhodišč:

• če dojenček nima skrbnega in ljubečega starša oz. druge osebe, je obsojen na smrt.
• če naši starši niso bili zmožni brezpogojne ljubezni, smo se naučili, da nismo tega vredni.
• če smo kot otroci bili večkrat kaznovani in smo se na koncu vdali, samo da smo ugodili staršem.
• vsakokrat, ko smo doživeli kritiko, ki nas je tako močno zaznamovala in pripeljala do zaključka, da preprosto nismo dovolj dobri.

Se želite znebiti pretirane samokritičnosti? Predstavljamo vam šest korakov, ki mogoče na prvi pogled izgledajo dokaj enostavni, vendar so vse prej kot to. Toda vi to zmorete!

Recite na glas: »Če želim, da me imajo drugi radi, moram biti brez napak.« Ob tem bodite pozorni na čustveno in / ali fizično reakcijo. Se počutite slabo? To je potrebno pozdraviti.

Kako so vaši starši reagirali, ko se niste vedli po njihovih pričakovanjih? V spomin prikličite konkreten dogodek iz otroštva. V mislih odigrajte situacijo, vendar se tokrat postavite v vlogo opazovalca. Kakšne so reakcije staršev? Kakšne so vaše reakcije? Kako ste se počutili? Kako ste se vedli navzven? Do kakšnega zaključka ste prišli?

Ali prepoznate vzrok, na katerem ste zgradili svoje prepričanje, da niste dovolj dobri? To prepričanje ste potem aplicirali na številne druge situacije v svojem življenju. Misli in občutki, ki so se vam ob tem porajali, krojijo vaše življenje še danes.

Predstavljajte si, da vaše življenje spremlja sočuten opazovalec. Ali bi nekdo drug oblikoval drugačne zaključke, kot ste jih sami. Na primer:

• vaši starši so vas imeli radi, imeli so najboljše namene, vendar preprosto niso znali drugače.
• pričakovanja vaših staršev so bila nerazumna.
• tudi če ste naredili vse tako kot je treba, so starši zmeraj našli napako, ker tudi sami niso bili deležni brezpogojne ljubezni.
• noben človek ni popoln in brez napak. Dobri ste točno takšni kot ste in vredni ljubezni.

Sedaj pa svoji mlajši različici sebe ponudite drugačno razlago vedenja vaših staršev. Recite si: »Dober in vreden ljubezni sem točno takšen, kakršen sem.« Sedaj recite to na še glas. Na ta način dejavno reprogramirate svojo podzavest. Besede morate izgovoriti in slišati. Kako se počutite? Ponovite, kar ste rekli. Naj vas prevzame dober občutek. Ponovite še enkrat: »Z mano je vse v redu.«

Sedaj recite še enkrat na glas: »Če želim, da me imajo drugi radi, moram biti brez napak«. Bodite pozorni na čustveno reakcijo. Če se namesto brezupno počutite jezno in ogorčeno, je to dober znak. Ko vas besede čustveno ne vznemirijo več pomeni, da jim ne verjamete več. Če pa imajo te besede na vas še vedno nek učinek, bo treba ponavljati korake, dokler se ne otresete zoprnega občutka manjvrednosti. Traja lahko kar nekaj časa, korake pa je treba izvajati vsak dan, saj so občutki zasidrani globoko. Toda vredno se je potruditi, saj s tem zdravimo pretirano samokritičnost, ki nam otežuje življenje.

Ali vas skrbi, kakšna prepričanja gojijo vaši otroci. Zavedajte se, da ne rabite biti popolni. Globoka prepričanja ne izvirajo iz enkratne situacije temveč iz ponavljajočih se interakcij. Delajte na sebi, obvladujte svoja čustva in ohranjajte povezavo z otrokom. Ko bodo rasle in se plemenitile vaše izkušnje, se bodo tudi vaši otroci ob njih razvijali v pravo smer. Zagotovo.