Srečajva se nad oblaki

Svoje otroke imam najraje na svetu. Zanje bi naredila vse, tako kot najbrž vsaka mama. Vendar, kot rada rečem na svojih predavanjih za starše, je prvi otrok vsakega para, njun odnos. Za partnerski odnos je treba poskrbeti, mu namenjati čas, kolikor je to v danem trenutku pač mogoče in se zavestno truditi zanj.

Srečajva se nad oblaki

Piše. Ana Bešter Bertoncelj

Vendar teorija je eno, življenje pa drugo in izzivov na tem področju tudi meni ne zmanjka. Ker meni in mojemu možu družina res veliko pomeni, sva po rojstvu prvega otroka njega postavila na prvo mesto. In ker je bil David otrok, ki je želel veliko pozornosti in najinega časa, sva mu vse to dala. Pogosto na račun naju. Pri prvem otroku je to še nekako šlo, čeprav je zaradi tega marsikaj trpelo. Če ne drugega, najin partnerski odnos, predvsem zato, ker je zmanjkalo časa za naju. Lahko bi rekla tudi, da si časa za naju nisva vzela, čeprav se je takrat nama, zaradi obilice dela z dojenčkom, to zdelo pač nemogoče.

Po rojstvu drugega otroka, so se obveznosti seveda povečale, potrebe po najinem času in pozornosti pa prav tako. Seveda, zdaj sta v družini dva otroka. Res? Kaj pa midva? Tudi jaz imam svojega notranjega otroka, ki si želi pozornosti in časa zase in za naju. In mož Rok prav tako. Potem je tu še najin odnos, ki ga je treba negovati, drugače ovene, kot roža, ki jo dolgo ne zalivaš. Seveda se zavedava, da sta otroka majhna in naju potrebujeta, vendar jaz potrebujem »naju«, da se lahko potem zares »dam« otrokom. Vsaj kdaj v dnevu želim, da sva za kakšen trenutek le midva, da potem lažje počakam na takrat, ko si vzameva čas le za naju. Ko sva zadnjič govorila o tem, sva ugotovila, da si tega želiva oba z možem in da to oba potrebujeva.

Razmišljala sva, kako bi si lahko v vsakodnevni rutini nekaj časa vzela zase. Vsake toliko časa sicer greva kam sama, brez otrok. Vendar pomembni so tudi trenutki, ki naju povezujejo v vsakodnevni rutini. Mož je stegnil roke stran od telesa in dejal: »Ko bom takole odročil roke, pomeni, da sva za nekaj trenutkov le midva. Vsi pod meter petdeset, tudi če so glasni, bodo nekaj trenutkov počakali. Midva pa se takrat srečava. Kot da bi bila nad oblaki.« In včasih spodaj res grmi in se bliska. Midva pa se srečava nad oblaki. Za nekaj trenutkov. Se pogledava, morda objameva, poljubiva … in gremo dalje. Kako hranljivo in njuno. Vsaj zame.

Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor