Postavljanje meja malčkom s pomočjo empatije in pozitivnega vodenja

Lasje so ti odpadli, mama. Ujel sem jih zate. To sem slišala neko jutro, ko sem počasi odpirala oči. Pred mano je stal moj dve leti in pol star sin in v roki držal škarje. V drugi roki pa šop mojih las.
V mešanici zaspanosti in presenečenja sem nežno vzela škarje iz njegovih rok in jih zamenjala s svojo roko. Skupaj sva se odpravila do najbližjega ogledala. Moj malček je bil popolnoma tiho, opazoval me je, kako gubam obraz med preverjanjem, koliko je škode. Lasje, ki so padli, so bili dolgi kakšnih 20 centimetrov. In ni jih bilo malo. Karkoli je ostalo od njih, je štrlelo navzgor. Dan slabe frizure je dobil popolnoma nov pomen.
»Pačenje. Mami, pačiš se,« je rekel moj malček. Sama sem bila pač tiho in premišljevala zakaj, zakaj, zakaj bi moj mali to storil? Ampak nisem vprašala.
»Greva pripravit zajtrk?« sem rekla namesto tega. Ker sem bila lačna, zaspana in presenečena, sem vedela, da je pogovor za tole lasno zagato najbolje prestaviti na nekoliko kasnejši, pametnejši čas. Mali je naredil res konkretno napako. Ampak zdaj je, kar je. In z mojimi vzhajajočimi čustvi to ni bil trenutek, da bi se pogovarjala o tej napaki.
Malčki potrebujejo ljubeče vodenje in prav tako potrebujejo tudi empatijo in odpuščanje.
Ena od najosnovnejših potreb otrok je, da se počutijo ljubljene in sprejete s strani svojih staršev. Medtem ko se učijo, kako upravljati radovednost, impulzivnost in naša pričakovanja, bodo delali napake in se spravljali v težave. Včasih bodo uporabili kakšno malo verjetno zgodbico, s katero bi si zagotovili našo ljubezen in sprejemanje, tako kot je na primer zgodbica o tem, da so mi padli lasje in jih je mali pobral zame.
Takšne zgodbice so znak zdravega razvoja – aktivnega, cvetočega razumevanja človeških odnosov in osebnih meja. Te zgodbice in napake so odlična priložnost za povezovanje in ponujanje ljubečega vodenja.
Zelo uporabno sredstvo za pomoč malčkom pri učenju osebnih meja in vrednosti iskrenosti je Čas za razmislek (lahko mu rečemo tudi sestanek na kavču, skupni čas, pogovor). Bistvo tega je, da imamo določen čas, v katerem je otroku več kot dovoljeno uporabiti svojo empatijo in premisliti o svojih odločitvah.

Kako čas za razmislek izgleda v praksi
Vračam se na incident z lasmi … to jutro, po zajtrku sem z izredno pazljivo izbranimi besedami pristopila k svojemu malčku. Najprej sva se malce povezala in se nato pogovorila o eksperimentu, ki se ni dobro končal.
Povezovanje (skupaj sva sedela na kavču)
»Kakšne so bile breskve?«
»Okusne!«
»Meni so se danes zdele sladke. In banane?«
»Lepljive. Lepljivo! Te poljubim z lepljivimi bananinimi poljubčki?«
»Mmm lepljivi poljubčki! Rada imam lepljive poljubčke!«
»Imam jih nekaj zate.«
In sva se smejala.
Vodenje
»No… presenečena sem in jezna zaradi mojih las« sem rekla z nežnim nasmehom in zaskrbljenimi očmi.
»Na obrazu si jih imela, ko si spala. Joj, mami, uporabil sem škarje, ampak NE na papirju.« (to mi je dalo vedeti, da malček zelo dobro razume družinsko pravilo o uporabi škarij.)
Malček se mi je nato zjokal v naročju. Začel je procesirati svojo napako. Skrb je počasi popuščala. In informacija o škarjah in laseh se je počasi vtisnila v spomin.
»Oprosti. Opravičujem se ti,« je rekel malček, ko so se solze malce pomirile.
»Vidim, da ti je žal … veš, škarje brez problema lahko uporabiš na papirju ali trakovih. Lahko ti ga nekaj dam kasneje.«
Mali je pokimal z razumevanjem.
Kasneje tisti dan se je mali zelo zabaval ob striženju trakcev in papirja. In nežno sem ga opomnila še enkrat, da se škarij na mojih laseh ne sme uporabljati – prav tako pa tudi na laseh kogarkoli drugega.
Zavoljo eksperimentiranja
Raziskovanje malčkov lahko v nas vzbudi občutke ponosa, zadovoljstva in sreče – ko se malček recimo nauči splezati in skočiti »SAM!« lahko pa vzbudi tudi strah, jezo in vznemirjenje – ko škarje poskusi na laseh ali zmeče moko na tla in skače po njej.
Občutki in reakcije, ki jih imamo na te eksperimente, so ponavadi neposredno povezani s tem, kako odločni smo glede naših osebnih meja in zmožnosti. Ko se meje prestopi , se čustva pomešajo z vznemirjenjem in jezo. Ta čustva so lahko namig za nas, da preučimo in premislimo meje in zmožnosti pri igri, zgodbah, glasbi, času za pogovor ali drugih ljubečih načinih. Ko malčki pridejo v navzkrižje z mejami, ni v pomoč oziroma učinkovito, če jih kaznujemo ali jih osamimo
Malčki bodo v času odraščanja in učenja presegli veliko, ogromno mej in pričakovanj. Naša naloga v vlogi staršev je, da za otrokovo dobro ne pozabimo na pomembnost in pozitiven učinek spoštljivega ljubečega vodenja. Če se osredotočimo na gradnjo spodbujajočega, ljubeznivega in razumevajočega odnosa, lahko aktivno ustvarjamo okolje, v katerem se bodo malčki počutili varne, tudi če naredijo napako in sprejeli naše vodenje in se s tem učili.
Če vaš otrok zelo pogoto prestopa meje in dela napake, bi bilo mogoče pametno, da premislite o tem, kako postavljate meje in če je vaš dom urejen tako, kot se za dom za malčka spodobi. Poleg časa za pogovor obstajajo še drugi nežni vzgojni načini, ki pomagajo, da postanejo meje jasne in prijazne. Uporabljati je treba primeren dnevni čas in se držati rutin, ki jih otrok lahko pričakuje. Predvsem pa imejte v mislih, da je potrebno komunicirati z ljubeznijo, povezanostjo in zaupanjem.
Ariadne Brill/themomiverse