Zakaj so moji otroci najbolj “podivjani”, ko so z mano?
Angelčki se mirno igrajo v sobi. Pridete domov in v trenutku nastane kaos – vzpenjajo se vam na glavo, podirajo vse pred sabo in se obnašajo le za odtenek bolje kot male opice. V svojem desetletnem starševskem stažu se ne spomnim trenutka, da bi bili moji otroci z menoj mirni kot miške, s kom drugim pa “nemogoči”, pa kdorkoli je že to bil, tudi očka. Vsa ta leta je bilo ogromno situacij, ko mi je mož rekel:” Dokler nisi prišla, je bilo vse ok. Ne vem, kaj jim počneš, da tako podivjajo.”
Dolgo časa sem mislila, da z mano, možem ali z otroki nekaj ni v redu in da so samo moji otroci “najhujši”, ker se v mamini prisotnosti ne vedejo razumneje od šimpanza v živalskem vrtu. Vendar sem nedolgo nazaj z olajšanjem spoznala, da sem samo ena običajna mama, z običajnimi otroki, ki se pravzaprav obnašajo naravno, četudi si ne predstavljamo razlogov za njihovo norčavo vedenje.
Raziskava oddelka za psihologijo na Univerzi v Washingtonu je pokazala, da je dejansko normalno, da so otroci v prisotnosti mame “malopridni” in to izrazili celo s številko – 800 odstotkov slabši so, ko so mame zraven. In če so otroci mlajši od deset let, se odstotek dvigne na neverjetnih 1.600 %.
Raziskovalci so spremljali okoli 500 družin in merili potrebo po prisotnosti, sprenevedanje, kričanje, poskuse udarjanja kot tudi norenje in”pozabljanje” govora oz. besed.
“Ugotovili smo, da se celo 99 ,9 % na izgled srečnih dojenčkov, starih do 8 mesecev, začne jokati, se pokakajo ali zahtevajo takojšnjo pozornost, ko pride njihova mama v sobo. Pri preostalem 0,1 odstotku je šlo za slabovidnega otroka, a tudi ta se je začel vesti na enak način, ko je zaslišal materin glas. Začel je metati stvari in zahtevati hrano, čeprav je pravkar jedel. Res fascinantno,” je rekel dr. Leibowitz, profesor družinske in zakonske psihologije.
Mama je zanje največji razlog, da se borijo za pozornost. In to mi na nek čuden način laska. Me pa tudi nervira. Ker jaz pravzaprav od takrat, ko se je prva celica v vsakem od njih razdelila v blastocisto, ne počnem nič drugega, kot da jih neskončno in globoko ljubim.
Morda tega ne kažem vedno na najuspešnejši in najboljši način, mar ne čutijo z vsem svojim bitjem, da sem njihova, mar se morajo poleg vsega še bati, da jih ne bom opazila?
Očitno je, da tisto, kar je nam očitno, našim malim dušicam ni.
Meni, na primer, ni bilo jasno, zakaj moram prepogosto biti mama, ki kriči, medtem ko je vsem drugim dovoljeno, da s tihim tonom povejo, kar želijo, nekaterim celo, da jih samo pogledajo (to sem najprej pripisovala temu, da je očka bolj strog in da se njega “bojijo”, ampak ne, ni to). Tudi na te moje dileme so znanstveniki dali odgovor. Da je enakim vzgojnim metodam navkljub za 100 % otrok normalno, da se drugače odzovejo na navodila, ko jim jih da mama. Ostali imajo ta luksuz, da jih otroci poslušajo, ko govorijo z normalnim tonom, medtem ko mora mama dvigniti glas za enak vzgojni učinek.
A je to pravično, ljudje moji? Celo, če se to opravičuje z veliko neenakopravnostjo v številu “delovnih ur”, ki jih z otrokom preživi njegova mati v primerjavi z ostalimi. Izgleda, da se otroci lahko samo z nami vedejo veselo, razuzdano, neukrotljivo, tako, kot oni pravzaprav so.
In naj vas še kako nervira, da ta njihova borba za vašo konstantno pozornost traja praktično 24/7/365, mar vam ni ljubo, da ima od vseh ljudi na svetu vaš otrok ravno pri vas to svobodo, da je tak, kot je, da se ne pretvarja in ne olepšuje izraza na obrazu, mnenj in vedenja? Tako, kot ko najdete pravo osebo v življenju, kateri vam ni treba pripovedovati pravljic o sebi, da polepšate resničnost in se ji pokažete z lepšega profila. Ker njej ste všeč taki, kot ste.
Vaši otroci vedo, da jih imate radi prav take, kot so. In si privoščijo, da z vami to 100 % tudi so.
A je to naporno?
Živite s tem in uživajte v teh privilegijih. 🙂