Učenje – kako se učinkovito učiti

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Učenje - kako se učinkovito učiti

Piše Lea Čerin

Ali je branje besedila učenje ?

Ko prepoznamo in odstranimo motilce, se lahko posvetimo učenju … aktivnemu, seveda. Branje besedila in memoriranje le-tega na pamet ni aktivno učenje! Besedilo učne snovi je napisano tako, da moramo z njim nekaj narediti. Skratka, ne beremo romana. Zato je pri učenju obvezno, da imamo pri sebi blokec, post listke, barvice, flumastre, antistresno žogico … tisto, kar v otroku spodbudi, da je ob branju učne snovi aktiven.

Odvisno tudi od otrokovega učnega stila; včasih je dovolj, da učno snov obdela z gibi, namesto z izpisovanjem.

Ker je učenje eksperimentiranje, naj preizkuša različne tehnike, če še nima tiste, ki bi mu najbolj koristila. Pri učenju lahko uporablja barve, izpisuje (ne prepisuje celotnega besedila, ampak samo ključne besede, ki bodo spomnile na tisto, kar mora znati), v definicijah spremeni besede v slike, uporablja post listke, uporablja mnemotehnike.

Te pomagajo, da si določeno besedo, definicijo, besedilo … lažje zapomnimo. Predvsem pa spodbudijo, da iščemo lastne, osebne asociacije na učno snov in jo naredijo bolj zabavno.

Pri učenju naj upošteva svoj stil učenja (vidni, slušni, gibalni). Predvsem pa naj pri učni snovi, ki si jo težje zapomni, uporabi svojo domišljijo.

Ko pademo v učenje, pozabimo na odmor

Se vam je že zgodilo, da ste predelovali neko učno snov in ker ste želeli čim prej končati, ste nadaljevali, dokler niste prišli do konca učne snovi. »Še tole stran predelam, bom imel-a potem več časa za …« »Pademo« v učenje in preprosto pozabimo, da telo in možgani potrebujejo odmor. Tudi če ima otrok občutek, da mu gre odlično in ne bi rad prekinil učenja, svetujem, da to vseeno naredi. Kajti tudi če ima občutek, da se uči, pa z mislimi čedalje pogosteje odtava drugam. To je prvi znak, da mora prekiniti za kratek čas.

Napaka, ki jo pogosto delamo še danes, je, da pošiljamo k učenju in pričakujemo vsaj enourno koncentracijo. Kadar je učna snov zanimiva, to seveda ni težava, vendar je tudi v tem primeru odmor koristen in učinkovito deluje na zapomnitev.

Popolna koncentracija ponavadi traja 20-30 minut, potem začne upadati (misli uhajajo drugam, postanemo nemirni, želimo si klepeta ipd.). Namesto vztrajanja na 45-minutnem ali enournem učenju (in celo več), v čas učenja raje vključimo učinkovit odmor. Kratek in aktiven, 5-minutni: metanje žogice na košarkaški koš, ustvarjanje s plastelinom, sprehod s psom, branje enega poglavja v knjigi …

V času kratkega odmora ne sprašujemo, kaj se je naučil, ampak dovolimo, da se misli usmerijo drugam. V tej fazi se učna snov vkodira v možgane in v spomin. Lahko bi rekli, da možgani v tej fazi predelajo informacije in jim poiščejo pravo mesto. Informacije se »popredalčkajo«. Seveda pa je pomembno, da je tudi faza učenja aktivna.

Če je torej učenje aktivno, po določenem času koncentracija upade. Odmor naj ne bo predolg, ker se bo težko spraviti nazaj k učenju. V 5 minutah naj otrok naredi nekaj, kar odvrne misli od učenja in pustimo možganom, da predelajo informacije in jim najdejo mesto.

Torej – ne pozabimo na odmore!

Kaj pa »polnjenje baterij«?

Po vsaki aktivnosti, pa naj bo fizična ali miselna, potrebujemo čas za počitek, sprostitev in »polnjenje baterij«. Težave s koncentracijo lahko nastanejo tudi zaradi prevelike telesne in živčne napetosti. Premislimo, kaj je tisto, kar otroka popolnoma sprosti in ga napolni z novimi močmi. Je to tek, kolesarjenje, sprehod v gozdu, sprehod s psom, branje knjige, računalniške igrice, druženje s prijatelji …?

Ena od možnosti pa so tudi vaje za sproščanje, predvsem globinsko sproščanje mišic. Te vaje lahko naredi otrok sam, še bolje pa je, da ga pri tem nekdo vodi.

Mišično sproščanje je še bolj učinkovito, če poteka preko zgodbe, ki mu jo pripovedujete. Namen je, da popolnoma sprosti napetosti v telesu. Med sproščanjem lahko leži ali sedi, pomembna je udobnost. Potujte po telesu od zgoraj navzdol in postopoma sproščajte obrazne mišice, roke, ramena, trebuh, noge, stopala … V ozadju pa naj se sliši sproščujoča glasba. Preverjeno tak način sproščanja deluje tudi pri dečkih, ne samo deklicah.

V sproščanje pa lahko vpletemo še vizualizacijo (kako želi, da poteka ocenjevanje, govorni nastop ipd). Potek idealnega ocenjevanja zapišite še pred sproščanjem.

Nagrada za uspeh

Si predstavljate konec januarja? Ko otrok zaključi z ustnimi in pisnimi ocenjevanji in si končno lahko nekoliko oddahne? Je bil uspešen? Je bil zastavljeni cilj dosežen?

Dovolimo mu nagrado (ni nujno, da je materialna, ampak je lahko nekaj, kar v otroku sproži pozitiven občutek ob uspehu)!

Če se je izšlo tako, kot si je zamislil, je vsekakor čas, da se nagradi. Veliko truda in dela je bilo vloženega za uspeh, ki ga je dosegel-a. Naj bo ta uspeh motivacija za naprej. Ustavimo se in pohvalimo.

Postavimo nove cilje, ki bodo kot vlečnica vlekli naprej. Če mesec kljub temu ni bil tako uspešen, kot si je želel-a, pa še v zadnjem nasvetu v nadaljevanju. Napake so del življenja. In napaka je napaka edino takrat, ko se iz nje nič ne naučimo.

Analiza ali kako zakorakati v februar?

Čeprav smo šele na začetku meseca januarja, vam svetujem, da se ob koncu ocenjevalnega obdobja, z otrokom pogovorite, kako uspešen je bil januar?

Se je mesec in s tem prva polovica šolskega leta zaključila po pričakovanjih ali ne. Kakršenkoli je odgovor, je dobro, da naredimo analizo. Torej pogledamo nazaj, kaj je bilo narejeno, kaj bi se dalo izboljšati, kje misli, da se je zalomilo …?

Pri analizi si lahko pomagamo z naslednjimi vprašanji:

  • kaj lahko obdrži in česa ne;
  • kaj je bilo učinkovito in kaj ne;
  • je kaj novega spoznal-a o sebi in o učenju;
  • kateri način učenja mu/ji najbolj koristi;
  • kaj lahko naredi, da učenje izboljša;
  • si lahko postavi nek dolgoročni cilj, do katerega ga vodijo vmesne postaje;
  • kaj lahko naredi, da bi se učil-a z večjim zanimanjem;
  • kako bi si učno snov še lažje zapomnil-a;
  • kaj lahko naredi sam-a, pri čem pa potrebuje pomoč;

Tako uspeh kot neuspeh je potrebno analizirati, se vprašati, kaj smo pridobili in kaj lahko (še) izboljšamo.  Stremimo k temu, da je otrok vključen v analizo in prepoznava svoj del odgovornosti. Kaj lahko naredi sam in pri čem potrebuje pomoč?

Učenje je eksperimentiranje in preizkušanje različnih tehnik, načinov učenja; spopadanje z izzivom, ko določena učna snov ne pritegne.; kako si popestriti učenje, da ni (preveč) dolgočasno …

Z dobro vizijo in zagonom zakorakajmo v drugi del šolskega leta.

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]
Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.
Lea Cerin

Morda vas zanima tudi ...

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.

Dodaj odgovor