Konec veselja – šola
Mnogi otroci so v tem mesecu prvič prestopili prag prvega razreda. Pri nekaterih je začetno navdušenje nad šolo hitro pošlo. Kaj je za nalogo, hitro pozabijo. Ali pa nalogo naredijo le napol. Pobarvanke ne barvajo lepo do črt, ampak čez robove in vse povprek z različnimi barvami. Ravnih črt se jim ne ljubi risati. Čeprav poznajo celo pesmico, jo povedo le napol.
Ob premnogih poskusih lepega dopovedovanja staršem hitro popustijo živci, ko v istem trenutku, ko otroku rečejo, naj barva lepo vse v isti smeri, ta začne čečkati ravno obratno. Ko mu petkrat rečejo, naj da roko dol s slikice, ki jo skuša prerisati, da roko še šestič nanjo …
Ali je to provokacija?
Da bi to lahko razumeli, se moramo vprašati: kaj otrok doseže s tem, ko se upira in dela ravno obratno? Kako mu je v šoli? Kako se razume s sošolci? Ali v šoli sploh vidi kaj dobrega? Kakšna so bila naša pričakovanja do otroka, ko je bil v vrtcu? Kakšna so naša pričakovanja sedaj?
Prehod iz vrtca v šolo je za nekatere otroke velika sprememba, zaradi česar doživljajo nezadovoljstvo, katerega ne znajo umestiti drugam kot v odpor do šolskih obveznosti. Šolski sistem res ni prilagojen posamezniku; 6-letnikom v prvem razredu je ravna črta ali barvanje do roba deveta skrb. A trenutno ne kaže, da bomo spremenili sistem izobraževanja. Zato lahko stvari spremenimo edino pri sebi: svoji komunikaciji, pričakovanjih in pravilih, ki jih postavljamo otroku.
Otroka moramo za želeno vedenje pohvaliti
Pogosto odrasli dajemo presplošna navodila (npr. otroku rečemo: »Pospravi mizo« in mislimo, da je samoumevno, da bo posodo zložil tako kot mi in da bo mizo tudi pobrisal). Pomembno je, ali rečemo npr.: »Barvaj lepo« ali »Barvaj z eno barvico in samo do roba«. Če hočemo točno določen rezultat, mora biti to razvidno iz naših navodil. Odličen način, da otrok nadaljuje z želenim vedenjem, je, da to vedenje pohvalimo. Tudi če gre za stvari, ki se nam zdijo samoumevne, je pohvala na mestu.
Ugodne in neugodne posledice
Dopovedovanje pri otrocih v večini primerov doseže ravno nasproten učinek. Otroci bodo naredili stvari, ki jih želimo, le, če bo to imelo zanje ugodne posledice (neprimerno vedenje pa neugodne posledice). Zato je treba vnaprej določiti primerno vedenje z ugodno posledico ter neprimerno vedenje z neugodno posledico. Dogovor je lahko skupen, posledice pa so lahko nematerialne narave. Kot učinkovito pravilo se pogosto izkaže dogovor, da prosti čas sledi šele potem, ko otrok konča domačo nalogo. V tem primeru se otrok uči, da dlje časa ko se bo prepiral, bolj ko bo odlašal, kasneje bo lahko počel, kar želi.
Če se dogovorimo o teh pravilih, bo otrok imel na voljo izbiro: primerno vedenje z ugodno posledico in neprimerno vedenje z neugodno posledico. Najverjetneje bo v prvi taki situaciji hotel uveljaviti svojo voljo, vendar je tu ključno vztrajanje pri pravilih, in to brez pogajanj, ne glede na otrokove čustvene izbruhe. Otroci začnejo pravila spoštovati takrat, ko izkusijo napovedano posledico. Ko otrok skuša kršiti dogovor in se jezi, mu pokažemo, da razumemo, da je jezen, a da bo naslednji dan ponovno imel priložnost za izbiro dogovorjenega vedenja in ugodne posledice. Vsak otrok preizkuša svoje starše, kako resno mislijo glede pravil in posledic. Zato je dobro, da že vnaprej predvidimo, kaj bomo storili v primeru, da se otrok ne bi držal dogovora in bi se požvižgal na posledice.
Problem sodobne vzgoje je, kako otroke naučiti, da je treba vztrajati, potrpeti, kaj žrtvovati. Tega jih ne učimo z besedami in modrovanjem, ampak z izkušnjami.
Tina Milharčič
- Mami, oči – dolgčas mi je! - 8. 8. 2017
- Konec veselja – šola - 27. 9. 2016
- Nisem bil jaz! Kako postopati ob otrokovih lažeh? - 31. 8. 2016